Poskus

Beri naprej ...

Dolgo se že nisem oglasil ... če si človek zna narediti "hudo gužvo", dobro izkoristi čas, hkrati pa se ne da vsega. In tokrat je bil najbolj zapostavljen blog.

Poletne mesece sva s Tamaro zaključila na Balkanu; najprej teden dni kopanja na Mljetu, nato skoraj deset dni z geografi na krasu Orjena in Durmitora. Kako fino je bilo!!! Fotografije vsekakor pridejo čez mesec dni. Potem sem obiskal še nekaj mrazišč, popravil povprečje zadnjega leta na faksu, zadnje dni pa se že pripravljava na novo pot - v Južno Ameriko.

Ja, čez 3 ure že gremo iz Ljubljane do Münchna, jutri prek Madrida v Limo (Peru). In tam se bo začelo 21-dnevno potepanje po Andih. Lima-Cuzco-La Paz-Atacama na grobo. Gre za geografsko strokovno ekskurzijo - tako kot lani v Južno Afriko (za zapise klikni!).

V Južni Ameriki, pravijo, bo bolj mraz kot v Južni Afriki, saj bomo na višjih nadmorskih višinah. In tudi pokrajina bo povsem druga, da ne govorim o ljudeh. Namesto najstarejših kamnin in uravnanega povšja na Zemlji bomo tu sredi mladonagubanega gorovja s pogostimi potresi, delujočimi vulkani ipd.

Petindvajset nas bo, vsi študenti geografije + profesorica in tajnica oddelka. Kovčki so že skoraj polni, zdajle še iščem zadnje zanimive članke in rišem zadnje karte za na pot. Držite pesti, da nas ne bodo kje v zraku sestrelili! Se bom kaj oglasil iz pomladi na južni polobli. ;)

Okvirni načrt, res okvirni - lokacije niso povsem točne.


Oglejte si Ekskurzija Latinska Amerika 2009 na večjem zemljevidu.

Beri naprej ...

Ko je bila nazadnje najbliže trenutnemu položaju, sva z Bojanom na Pik Leninu preživljala najhujši dan.

Bil je 12. avgust 2008. Dan vzpona proti vrhu, 7134 m. Vse lepo in prav do 14 h. Potem megla, sneg, slaba vidljivost, simptomi možganskega edema pri meni. Obrat tako zelo blizu vrha! In nato smučanje čez severno steno. Težave z orientacijo - najprej zaradi megle, nato še zaradi labirinta serakov in razpok. Dva pršna plazova sva slišala+opazovala+čutila njun piš. Tretji plaz naju je zadel v polno. Ob pol osmih zvečer sva ostala nad 5300 m brez smuči in nekaj ostale opreme. Peš sestop, izčrpanost. Po 18 urah sva prišla v ABC.



foto: Nejc in Gorazd Pozvek

Dan, da dol padeš!!! In najin drugi rojstni dan.

Vse najboljše, Bojan!

Čas me malo prehiteva, zato mi ne uspeva vsakodnevno sproti pisati vtisov iz lanskega Kirgizistana. Najhujšemu dnevu pa sem se posvetil že kmalu po vrnitvi z odprave, a sem objavo zapisa prihranil do danes. Tu je, klik!

Beri naprej ...

... smo lansko leto poimenovali odpravo v kirgizistanske hribe. Tam smo bili od konca junija do srede julija in v tem času uspeli raziskati še nekaj nedotaknjenih kotičkov gorovja Kokshaal-Too. Seveda je bil to le vrhunec odprave, že samo potovanje je bilo čudovito! Osnovno o odpravi lepo piše že tule (klik!).

Na odpravi se je snemal tudi film Špaltna Ekspres, ki je marca letos že doživel razprodano premiero v Cankarjevem domu in še nekaj ponovitev tu in tam.

Da ne bi vsega povedali že vnaprej pred filmom, nismo objavljali prav dosti fotografij in vtisov z odprave, zato je morda sedaj - eno leto po začetku odprave - pravi čas.

Vsak dan bom dodajal 1 leto stare novice z odprave (v arhivu jih boste našli pod junij in julij 2008!), seveda bo zraven še cel kup fotografij, nekaj kart za boljšo predstavo in morda še kaj. Zapise bom posodabljal toliko časa, dokler ne bom prepričan, da nimam več kaj povedati. Če ne za kaj drugega, pa vsaj zase - za spomin.

Tiste močnejše vtise imam še vedno v glavi, precej pa sem jih že v šotorčku na 4447 m (ABC) prelil na papir. (pri "podatkovnem" delu so mi pomagali fotoaparat, GPS, višinomer, termometer, barometer ipd.)

Upam, da bo še kdo v sledečih zapisih z odprave našel kaj novega in zanimivega.

Za seznam klikni tu!

27. junij Azija, prihajamo!
28. junij добрый день, Бишкек! (Dobri den, Biškek!)
29. junij Iz prestolnice v vojaško mesto
30. junij Končno v divjino

1. julij Izgubljeni dan
2. julij Baza je postavljena
3. julij Prvi ogled - kako čez potok?
4. julij Drugi ogled - kako je za vogalom?
5. julij One day more ...
6. julij Gremo naprej!
7. julij 4447 m - ABC
8. julij Pik Anin, ogled ledeniške razpoke
9. julij Po nakupih na Kitajsko
10. julij Sneg gre, glej zunaj sneg gre ...
11. julij Pet glav nad 5000!
12. julij Smučarski vrhunec in Pik Plaza
13. julij Finale - Pik Byeliy
14. julij Umik v bazo
15. julij Zadnji zavoji
16. julij Pospravljanje baze
17. julij Adijo, hribi.
18. julij V Biškek in nato Pozdrav iz Biskeka
19. julij Zadnja večerja
20. julij Biškek 1
21. julij Biškek 2 in Izležavanje v Biškeku
25. julij Mestne (ne)všečnosti
27. julij Z Mammuti v Ala-Archi
28. julij Fotke so v galeriji, poročilo je na spletu!!!
29. julij Mestni vrvež podnevi in ponoči
30. julij Vročina se stopnjuje
31. julij Prvič čez +40°C, le kaj bo jutri?

1. avgust Oš v poltemi
2. avgust Siva pot in Vrh neodvisnosti

Beri naprej ...

"volcanic sunset" in "noctilucent coluds" po angleško

To pa je bil večer!

Dvanajstega (12.) junija je izbruhnil vulkan "Sarychev Pik" na otoku Matua (Kurilski otoki) - otočje od Kušira (JAP) proti Kamčatki. Torej na zahodnem robu Tihega oceana.
Za ogled lokacije klikni tu!

Po naključju se je ravno nad vulkanom znašla Mednarodna vesoljska postaja in posnela edinstvene posnetke začetka izbruha vulkana!



Zelo lepo sestavljena animacija:
http://earthobservatory.nasa.gov/images/imagerecords/38000/38985/sarychev_oblique_final_H264.mov

Fotka v polni ločljivosti
http://spaceflight1.nasa.gov/gallery/images/station/crew-20/hires/iss020e009048.jpg

vir: NASA

Žveplov dioksid je že pred dnevi dosegel (nebo nad) severno Ameriko, danes pa naj bi prek Severnega Atlantika prišel v Evropo. Animacija:
http://www.spaceweather.com/images2009/27jun09/gome2_anim.gif?PHPSESSID=4amo7qskif0v36ktp8oalghsm4

... in posledice smo dočakali tudi v Evropi! Seveda ta ni bil prvi večer, ko je bilo mogoče opazovati vulkansko zarjo, je pa jaz nisem prej opazil. Ob pol devetih sem opazil svetle valove nekje daleč zgoraj nad nami. Preden sem prišel do fotoaparata in vsaj malo ugodnega položaja za fotografiranje, je začelo že bledeti in sem ujel le tole.



Na fotki s povečanim kontrastom so valovi lepo vidni



Potem sva se s Tamaro odpeljala na Sv. Jakoba in od tam streljala nebo.

Krasna škrlatna zarja! 21:15



Za Julijci



Da ne bi bilo prehitro konec, sva počakala še nočne svetleče oblake! Kako in zakaj nastanejo, je lepo prikazano na tej skici - klik! To so oblaki v stratosferi, ki jih zaradi njihove višine sonce tudi še eno uro po zaidu osvetljuje od spodaj. KRASNO. Razlaga na vsevedni Vikipediji Po trditvah avtorja fotografij na tej strani so bili nočni svetleči oblaki iz Slovenije prvič opazovani 14. julija letos zvečer.



Bolj od blizu, 22:00



Luči spodaj so v okolici Kranja



Pa še Rimska cesta, da bo bera polna!

Beri naprej ...

Že začel se je bliskovito. Dobesedno. Še pred vstopom v svet sanj v Grapi se je na zahodu bliskalo kot za stavo in zvez na nebu je bilo vedno manj. Prva nočna nevihta je šla kar presenetljivo mirno mimo.

Zjutraj pa na polno! Veter bi vsakogar zbudil iz spanja, v Grapi je pihalo prek 80 km/h, lilo je kot za stavo (RRmax 124 mm/h), dež je padal postrani. A potem se je kmalu umirilo. Ohladilo. Hladna fronta je šla mimo!

Čez nekaj ur je sledila razjasnitev od zahoda. Povsem jasno za nekaj ur, a nato zagon nove konvekcije. Pa je bilo spet oblačno. :)

Zvečer smo v Pirničah v dežju mešali beton, toda sonce se ni vdalo kar tako! Uro pred zaidom za Julijci je pogledalo izpod oblačnega pokrova in nam narisalo čudovito dvojno mavrico, ki je nobena fotografija ne more ujeti. Približek (malo prelomljen) je tu.





Dežne zavese

Beri naprej ...

Trinajsti geološki tabor je bil letos v Kobaridu in poleg večine geologov sva bila tudi dva geografa. V ponedeljek na srečo še ni bilo terena, saj sem bil po jutranjem prihodu iz Berlina še malo zaspan, zato pa je bilo zvečer že treba postaviti šotore v kampu ob Soči.

V torek se je začelo! Prvi teren sta vodili geologinji z Zavoda za varstvo narave, ki sta nam približali pomen geoloških vrednot kot zaščitenih objektov v naravi. Šli smo do slapa Kozjek, nato pa še do slapov Sopotnice.

Breča



Proti slapu





Slap Kozjek - breča in volčanski apnenec.





Naslednji dan smo imeli na izbiro 2 terena - Matajur ali pa Kobariški Stol. Slednjega je vodil dr. Andrej Šmuc in imeli smo se fenomenalno! Toliko geologije nisem "požrl" v vsem šolanju do sedaj.



Proti vrhu Kobariškega Stola





Skica morskih lilij, ki so v jurskih apnencih.



Lilija - prečni prerez





In vzdolžni prerez



Blazna redkost v Sloveniji, v Italiji pa ravno ne. AMONITICO ROSI!



Roženec



V četrtek smo "napadli" plaz Koseč z geo-inženirjem dr. Ribičičem.



Vse o tem, zakaj, kako, čemu kaj, kdaj ipd.





Zg. del plazu



Drežnica



Petek - zadnji terenski dan. Slovenski bazen. Na fotografiji pedogeografski dodatek :)



Drežnica in Krn



Korita





Spet roženci.



Na kratko - imeli smo se super! Geologija je strašno zanimiva. Res. Še kdaj.

Beri naprej ...

APZ Tone Tomšič je bil od 10. do 12. julija letos na kratkem izletu v Berlinu. Zakaj? Nana Forte, slovenska skladateljica in pred leti tudi pevka APZ-ja, se je od svojega "študijskega mesta" zadnjih dveh let poslovila s koncertom. APZ je sodeloval s štirimi vokalnimi skladbami: Libera me, Izštevanka, Zima in Godec pred peklom. Polovico tega programa je APZ izvajal že jeseni l. 2005, zato smo bili zraven povabljeni tudi nekdanji pevci, ki smo ta dela (po)znali.

Nekaj julijskim večernim vajam je sledila zadnja v četrtek ob 18 h; ob 24 h smo se že odpeljali proti Berlinu.



Geografsko je to izguba časa. Grdo rečeno. Voziš se skozi pokrajino, vidiš, kar se vidi s ceste, večinoma si tako utrujen, da niti ne registriraš prav dosti (upam, da to ne velja za šoferja). Čas skrajšajo filmi. Zgodaj popoldne smo le našli Slovenski dom v Berlinu in se porazgubili. Po kratkem spancu smo šli v italijansko restavracijo v bližini.

Ne, res jih ne smemo pozabiti!



Zvečer zgodaj spat, saj še nismo "prinesli noter" avtobusnega mučenja. Naslednji dan zjutraj pa takoj v mesto! Kar peš.

S tlakovci označen potek nekdanjega zidu.



Spomenik Judom



Kdo jih ne pozna? Brandenburška vrata. Tokrat prizorišče invalidskih iger.



Po ulici "Pod lipami" smo šli do stolnice in se po pogledu na ceno vstopa obrnili proti TV stolpu (Funkturm na Alexanderplatzu).



367 m visok stolp. Da bi dal 10 € za gor? Hm. Tokrat ne. Pa smo šli nazaj. :)



Reichstag



Še enkrat. "Gužva" taka, kot da delijo malice noter.



Grad Bellvue



In nazaj



Popoldanska vaja se je začela v Slovenskem domu. Nadaljevala v prostorih glasbene akademija, končala v parku (zajci?!) pred njo. Izštevanka s koreografijo. :)







Zvečer je bilo treba peljati nekaj tolkal na prizorišče glavnega - Naninega - koncerta, ki je 24 km severno od Slovenskega doma (vsaj tako je povedal GPS). Na poti smo gazili čez demonstracije in nazaj grede opazovali čudovit ognjemet!



Večerni koncert pri slovenski maši je odpadel, ker so Slovenci v Berlinu skregani (vsaj dotični). Svašta.

V nedeljo zjutraj smo šli zgodaj na prizorišče koncerta, zaradi majhne cerkvice prešpricali mašo in po njej nastopili na koncertu izbranih (8) Naninih del.



Lepo je bilo! Potem pa na kosilo v grško restavracijo in na avtobus do sončnega vzhoda v Ljubljani.

Beri naprej ...

... se mi je zdela tako zanimiva, da sem jo pritisnil in jo lepim na blog.

Pogled iz Pirnič proti JZ

Beri naprej ...

Končno sem šel pogledat veliko večino merilcev padavin in temperatur v Julijcih. Začel sem že pred nekaj tedni z ogledom treh merilcev padavin na primorski strani SBG, v sredo sem skočil pogledat vzhodno "linijo" dežemerov na SBG, ploha me je namočila "do gat", potem pa domov. Pa še avto je po le 3 tedne manj kot 12 letih nepreklicno izdihnil.

V četrtek me je Anže (TNX!) spotoma zapeljal v Bohinj; od Savice sem po dooolgem času zagrizel proti Komarči in ker že dolgo nisem nosil tako težkega nahrbtnika, sem seveda šel z rezervo. :)

Mimo Črnega jezera sem zavil proti vzhodu in v Dolu pod Studorjem že moral odpreti marelo, rahel dež se je stopnjeval v dež, začelo je grmeti in skoraj dve uri sem potem vedril v koči PD Drago Bregar.



Dež je ponehal in odpravil sem se naprej v mrazišča Fužnarskih planin. Popravil sem postaje, kolikor se jih je dalo, pobral uničene dele, odčital podatke in spet vzpostavil meritve. V nekaterih mraziščih se je postaja na srečo (!!) pred močnejšimi snežnimi padavinami podrla in je sneg naprave tako le pokril. Kjer se postaje niso pravočasno podrle, jih je teža snega polomila, zvila. Noro.











Zima se ni še povsem poslovila - ponekod sem še našel sneg. In to brez težav!







Res pa je, da je tudi pomlad v polnem zamahu.





Razvoj _____ sem lahko opazoval od zgodnje faze naprej!















Za Belo glavo sem skoraj pohodil modrasa, ko sem iskal prehode naravnost na Tičarico, v konti so na veliko žvižgali svizci.



Pa dva ruševca sta mi nagnali strah v kosti - te kure so res neumne. Do zadnjega čakajo, da se jim približaš čisto na majhno razdaljo, potem pa silovito planejo izpod rušja in odletijo. Še medved je bolj tih! ;)

Sufuzijske vrtače (grezi) pod Belo glavo



In spet rožice - imen pa res ne poznam. Škoda.



Zlato jabolko (kranjska lilija?)



Ura je bila že pet popoldne, ko sem se moral odločiti, kako naprej; moral sem namreč priti še na Hribarice do postaj, a nisem vedel, v kakšnem stanju je prečka pod Vršaki. V primeru zasneženosti oz. ledu bi bilo tam brez derez (pa čeprav s cepinom!) preveliko tveganje. Škoda bi bilo iti za Kopico čez Vratca do te prečke, nato pa nazaj, zato sem se čez Štapce ob 19 h spustil Za jezeram. V koči sem preveril delovni čas kuhinje (kasneje sem ugotovil, da je veljal le za šank) in letel naprej proti Hribaricam.

Dvojno jezero



Močivec



Večerilo se je, sonce je že bilo za grebenom Plaski Vogel - Lepa špica, zato so svizci tekali naokoli. Vsaj 15 jih je bilo, neverjetno! V celi dolini sem srečal le eno japonsko planinko, kar presenetljiva samota za julijski dan.

Jezero v Ledvici je že "požrlo" ledene gore, na severnem robu sicer eno snežišče še sega do vode. Do razcepa Prehodavci/Hribarice je bilo treba po snegu le ~15 m!

Hitel sem, kolikor je šlo s težkim nahrbtnikom (orodje, računalnik, hrana za več dni in še in še) in bil v uri in pol na Hribaricah. Tam je še precej snega, čisto nič od postaj v mrazišču še ni pogledalo izpod snežne odeje!!! Noro.



Praznih rok sem se ob pol devetih začel spuščati nazaj proti Prehodavcem; v zgornjem delu precej (večinoma!) po snegu, ki pa je bil povsem mehak, začetek prečenja proti Prehodavcem je siten le na stiku melišča s snežiščem, saj je tam sneg trd (led!). Hitel sem in hitel, saj nisem imel več pijače in me je zato že malo zdelovalo.

Bila je že skoraj tema, ko sem prišel do koče pri Dvojnem jezeru in napadel kuharico, ali ima kaj za jesti. ;) Seveda. Uro kasneje so že vsi trije "sostanovalci" na skupnih ležiščih smrčali na vso moč. Groza. Spal sem lahko samo, če sem imel v ušesih slušalke in glasbo naglas. :)

V petek zjutraj pa naprej - na Komno. Bilo je oblačno, zato prijetno hladno (toda soparno) in brez konvekcije. Pot je pa GROZNA!!! Po tako hudi zimi bi lahko malo bolj zavihali rokave in uredili poti, ne pa da se vsakih nekaj metrov zaletiš v kakšno poševno drevo, da te povešeno rušje praska z obeh strani, da moraš plezati čez debla oz. pod njimi. Če nimaš nahrbtnika morda slednje še gre, če imaš pa še cepin na njem, si obsojen na preklinjanje in zatikanje.

Postal sem prav slabe volje. Hočejo vleči elektriko s Komne na Triglavska jezera. Hočejo graditi novo kočo na Doliču. Zakaj že, če ne bodo turisti hodili do tja? Po takih poteh gotovo ne, s čisto vestjo jim to odkrito odsvetujem!!!



Na Lepi Komni sem komaj splezal na postajo in odčital podatke, potem pa v Dom na Komni.

Pl. na Kraju od daleč ...



... od blizu poleti ...



... in februarja letos



Strašno pametno nagnjena informativna tabla. Kot da bi imeli v visokogorju ravne strehe! :)



In takoj naprej, najprej na Pl. Govnjač. Zgodba o poti se ponavlja, tudi tu je težko prehodno. In potem sem optimistično sledil poti s Pl. Govnjač proti Tolminski Lakvi, ki je vrisana na zemljevidu Bohinjsko jezero 1:25 000. KJE JE TA POT?!?! Hudiča, to je prav komično. Naj pot izbrišejo z zemljevida ali pa naj jo naredijo sledljivo in prehodno. Pred dvema letoma sem precej hodil tam in raziskoval prehode, pa sem ugotovil, da celemu kupu poti na karti sploh ni več mogoče slediti.

Med Tolminsko Lakvijo in Pl. Govnjač sem se v preteklih letih že večkrat izgubil in potem lezel čez rušje v "tri krasne"; tokrat sem poti sledil najdlje doslej, a kar na lepem (nad edino vrtačo med Krošnjo prvo zimski markacijo Triglavske turnosmučarske magistrale v smeri proti Tolminski Lakvi) je izginila! Pa sem izgubil eno uro lepega vremena. Za prebijanje čez rušje (se opravičujem vsakemu bogemu Pinus mugo, ki sem ga pohodil). Bomo videli, kaj je zabeležil GPS. Naj se popravijo karte ali pa poti!

Nekako sem le prišel pod Podrto goro in preveril stanje dežemera. Seveda, uničen. Kot ostalih sedem. Zima je bila huda in je vse polomila. Pobral sem ostanke in se spustil v Snežno konto, pa me je že vmes zadela prva ploha. Pod dežnikom sem ostal suh, odčital podatke in brzel naprej proti Krošnji. Tam sem moral med delom 2x pod rušje in dežnik, da me ni namočila nevihta, radarska slika pa je kazala na slabo uro dobrega vremena. In sem letel v Dom na Komni. Ta pot je tudi vse kaj drugega kot prijetna pot (lani je še bila!). Polomljene veje na poti, povešena drevesca, rušje. Res ni nikogar, ki bi bil odgovoren za prehodnost/urejenost poti?! Planinci, ki so šli z Vogla na Komno, so baje že potožili zaradi neurejenih poti.

Tik pred prihodom v kočo je začelo deževati. :)

Pa je prišla sobota; mraziščarji šele ob 7 h od Savice, zato sem lahko še spal. Do devetih. :)
Najprej smo odnesli novo meteorološko hišico v Luknjo, trije so ostali tam in ojačali nosilno konstrukcijo, dva sta nesla staro hiško ven in jo začela restavrirati, dva sta kole nosila, jaz pa streho hiške. Kar številčna odprava torej!

Nekaj o akciji je napisal Andrej, pa še par fotk je zraven na spletišču Freeapproved - klikni!

Ker mi niso naložili drugega dela, sem skočil še do Koče pri Krnskem jezeru - tudi v tistem mrazišču sem meril temperaturo.



Tja sem še prišel suh in pol ure iskal postajo. Ni je, za vraga! Menda ja ni izpuhtela?!
V koči je oskrbnica povedala, da so postajo našli in jo vrgli v smeti. Skupaj z registratorjem in podatki. WTF?!?! Naj gredo nekam. Vsaj park bi lahko povprašali, kaj je to zaena reč, pa bi izvedeli. Ali tudi ostale stvari kar mečejo stran?

Poklapan sem odletel nazaj proti Komni in držal pesti, da se rosenje ne bi okrepilo pred mojim prihodom do vojaške zapuščine Za Lepočami - tam smo že med mojo prvo turo na Krn (avgust 1993) vedrili v neki votlini in taista kaverna me je tudi tokrat rešila dežja. Po 20 minutah je bilo bolje, tudi radarska slika je bila OK in en dva tri sem bil nazaj na Komni. Sestop do Savice - nujno zlo poletnega obiska. Pozimi je zgodba seveda drugačna. :)

Ogledal sem si torej veliko večino vseh merilnih postaj, ki jih vzdržujem; večino je zima močno prizadela in bo potrebno kar nekaj popravila. Pri Dupeljskem jezeru ne bom več meril, mrazišče je preveliko, tudi prisotnost vode (Krnsko in Dupeljsko jezero) onemogoča bistveno ohladitev.

Ostanki totalizatorjev







Do časa dodajanja fotografij objavi (21. 7. opoldne) sva z očetom vse totalizatorje že obnovila (beri: ponovno naredila) in jih bom prihodnji teden spet postavil ter tako nadaljeval meritve!

Trenutno pa odsvetujem hojo po poteh na zgornji gozdni meji, saj jih še niti malo niso "popravili" po hudi zimi.

Beri naprej ...