Pik Anin, ogled ledeniške razpoke
Popolnoma jasno jutro nas je pred 6. uro izvabilo iz šotorov; okoli 6:45 je posijalo sonce in začelo segrevati z najnižje temperature -7.3 °C. 
Po jutranji kuhi smo se okoli 8 h odpravili po ledeniku navzgor; manjše razpoke se je dalo lepo prestopiti in hitro smo bili na vstopu v najbližjo steno.
Kuhamo
Proti vstopu
Boštjan je naše početje opazoval iz ABC, mi pa smo se razdelili v tri naveze; Anže+Arne+Tadej, Urbanovc+Đani, Bor+jaz. Prva naveza se je lotila desne snežno-ledne linije, ostali pa leve. 
Borči se že koncentrira, Urbanovc snema.
Smer se začne s prestopom čez robno zev, prvi raztežaj poteka po vesini 55-60°. 
Seveda smo se ves čas varovali. 
Vsi skupaj smo imeli samo 5 lednih vijakov, zato sem jih moral puščati tudi drugi navezi. Drugi raztežaj je bil najtežji - 20 m visok skok, kjer je bil le novi sneg na skalah in po večih poskusih sem ugodne razmere našel povsem desno na vesini. 
Tretji raztežaj je potekal po 60° vesini s skokom, nad njim pa le še neskončno dolgo pobočje do predvrha. Pod 20 cm zadnjega snega je bil vodni led - drobljiv! 
Urbanovc je tudi ven iz težav, še Đani.
Dolga "flanka"
Takole nas je videl Boštjan
Še bliže
Malo pod predvrhom
Vmes je sonce začelo nažigati in pod ledom smo slišali teči vodo - odtod ime smeri "Vodena smer" (Waterful). IV/4, 300 m.
S sedelca je sledilo ~15 m vzpona po zelo podrtem kopnem terenu, nato pa spet sneg.
Z Borom sva prilezla na vrh po slabih 4 urah plezanja; 4805 m, 41°00'09.2'' N 77°29'36.4'' E - Pik Anin. Za osebni višinski rekord bi bilo treba še 6 m više. :) Pa ni šlo.
Pik Zastava
360° panorama
Z vrha sem se hitro spustil po smeri pristopa, se mučil tistih 15 m peš, nato pa spet na smučeh. Ob prihodu na predvrh sta se tja že vzpela tudi Đani in Urbanovc, ki sta nadaljevala na vrh, zagledali pa smo tudi navezo Anže+Arne+Tadej; ti so zlezli malo daljšo in težjo smeri od naše - "Krvavi avrikelj", IV/5, 350 m.
Spet na predvrhu
Urbanovc gre na vrh
V smeri "Krvavi avrikelj"
Arne, zadaj šotorčki ABC
"Jes!"
Pozdravili smo se, nato pa sem sam odsmučal na drugo stran hriba - po široki grapi proti JZ. Strmina je enakomerno naraščala tja prek 45°, pod nekaj centimetri zadnjega snega pa je bil led. Slabo. Po dvesto metrih sem moral smuči sneti in se peš prebiti nekaj 10 m proti zahodu po melišču, kjer je spet bil sneg. Tam je bilo zavijanje bolj uživaško, dokler se mi na že bolj ravnem delu ledenika nenadoma leva smučka udrla v ledeniško razpoko. Obrnilo me je, priletel sem na eno veliko skalo, leva smučka se mi je odpela. Skale velike približno 1.5x1.5x1.5 m sem se krčevito prijemal, smučke, ki je padla v razpoko, nisem videl, sem pa opažal, kako se "moja" skala počasi nagiba v razpoko. 
Obdelana fotografija - vidijo se ledene sveče v razpoki!
Medtem so fantje uživali na hribu
Urbanovc in Đani sta odsmučala
Vsi na predvrhu, zadaj Granitsa
Špaltna direkt
Jaz pa sem čepel na skali.
Pogled navzgor
Da bi bilo manj teže na skali, sem snel nahrbtnik in prenesel težo na okoliški sneg, saj se je skala na robu razpoke vedno hitreje pogrezala vanjo. Čez 10 minut je prismučal Urbanovc, naredil zasilno varovališče na skali in mi vrgel prusik - toliko, da sem se vpel. Ko so prišli še ostali fantje, so mi vrgli štrik, na katerega sem se privezal, s prusikom pa so od mene povlekli opremo. Šele tedaj sem globoko v luknji zagledal izgubljeno smučko!
Fantje so me po tleh s škripcem povlekli na pobočje, saj se mi je sicer udiralo v luknjo. 
Brez smuči ne bi imel na odpravi kaj iskati, zato sem se odločil, da grem po levo smučko v razpoko. Z vrvjo so me spustili v globino 10 m. Groza!
Noter so visele 5 in več metrov dolge ledene sveče, smučka se je pod njimi zataknila na ledu in zato ni šla naprej noter v temo. S cepinom sem previdno razbijal ledene sveče, a sem moral paziti, da ne bi padajoče sveče odnesle komaj kaj zataknjene smučke. Ritensko sem zlezel pod sveče in upal, da ne bom katere podrl, ter se komaj stegnil do smučke. Zadrl sem se in v hipu sem bil zunaj - fantje so me s škripcem potegnili ven. HVALA VAM!!! Nikoli več ne grem v "špaltno"! Zaradi tega pripetljaja smo smučarsko smer poimenovali "Špaltna direkt", IV, 250 m.
Ker je bilo precej resno, sem potreboval še nekaj časa, da sem prišel k sebi, zato smo smučarji (Đani+Urbanovc+jaz) malo dlje čakali, ostali pa so se odločili, da se bodo navezali na vrv. Ker nihče ni hotel biti prvi v navezi, so žrebali in najmanj sreče je imel Tadej. Pa so šli ...
... in že po nekaj metrih je Tadej padel v razpoko, da je izginil izpred oči! Povedal je, da je padel vsaj 4 m globoko. Ustavili so njegov padec in ga potegnili ven - poškodoval si je gleženj. Trije smučarji smo se tudi raje privezali na štrik in sledili pešcem na smučeh, Đani je iskal varne prehode in res nismo padli v nobeno razpoko. 
Tadeja je gleženj bolel, zato mu je čez čas Urbanovc odstopil smuči, z Boštjanovo pomočjo (usmerjal iz ABC) smo našli tudi prehod okrog serakov na ABCjem.
Urbanovc tokrat požrtvovalno med pešaki
Pod Granitso
Pri našel ledeniškem potočku
ŽIVI, to je glavno!
Pooblačilo se je, začelo je rahlo snežiti. Šele ob 18:30 smo se vrnili v ABC.
Borči kaže preplezano smer
Takoj na začetku torej povsem resna 10-urna tura. Z ledeniki se ni za igrati in izkušnja prvega dne nam je gotovo rešila katerega izmed naslednjih!
.png)
