Snežni raj Fužinskih planin
"Danes sva šla z očetom dokončati, kar sem začel v petek...
Rahlo utrujen od dveh intenzivnih dni v gorah sem se v nedeljo kot človek naspal, tako da sva se z očetom spravila od doma šele okoli 9. ure.
Cesta proti pl. Blato je bila zorana do istega mesta kot v petek, tako da sva nadaljevala peš.
Seveda je moja sled od petka preživela -- še več: še malo bolj utrjena je bila. Tako sva se brez težav počasi vzpenjala po cesti in opazovala krasne zimske prizore.
Pogled nazaj na dolino Suhe, zadaj na griču je pl. Uskovnica
Točno enkrat hitreje kot jaz sam v petek sva prišla do razcepa cest, sled se je na najino veselje nadaljevala tudi v desno proti pl. Blato. Na ~1400 m nad pl. Blato sva vstopila v idilični svet Fužinskih planin...
Sled je malo zgrešila ustaljeno zimsko smer in tam sva izgubila vsaj 20 minut, a na koncu sva le prišla do pl. Pri jezeru. Tam je bilo sledi konec in spet sem moral vprežti vse konje... Čez strmo pobočje sva se vzpenjala kar naravnost proti pl. Viševnik; bolj priljubljena zimska varianta do pl. Ovčarija je sicer čez pl. Dedno polje (bolj položno), kjer sem šel lani 2. 2. (takrat sem bil prvič na Ovčariji in izmeril -30°C v mrazišču), a pri tolikšni količini snega se prav malo občuti strmina -- že samo gaženje pobere večji del energije.
...pri nama pa so bila v gozdu že obsežna območja napihanega snega, ki je bil prekrit z zelo zoprno skorjo.
Triglav
Spodnje bohinjske gore so bile pospravljene v oblačnost, ki se je vlekla z zahoda tja do Šije.
Na pl. Viševnik naju je pozdravil veter, naju pa je čakal še najbolj siten prehod na celi poti -- strma prečka čez JZ pobočja Grive. Pobočja so bila na soncu in zato je bilo kar okoli 15 cm snega že čisto mokrega, nekako sva se uspela prebiti čez.
Eno izmed mrazišč
Pl. Ovčarija
Ura je bila že čez 15:30, treba se je bilo pa še vrniti v dolino... 
Pri postaji v enem izmed mrazišč
Spodnje bohinjske gore se še kar niso otresle oblakov
Prečka je bila nazaj grede že pomrznjena in zato sva se morala spustiti čez zelo previdno.
Pod pl. Viševnik
Tu se je ura že bližala 17, zato so se hribi počasi barvali proti rdeči barvi. 
Na zadnji strmini nad pl. Pri jezeru pa so naju očarale super večerne barve. Kočna se je še malo sončila...
...midva pa sva po pršiču v rdečih odtenkih vijugala proti jezeru.
Pl. Pri jezeru
Potem je bilo treba nekaj deset metrov navzgor (še vedno sva imela na smučeh pse -- tu se jih sploh ne splača sneti, saj je bilo treba s pl. Pri jezeru do pl. Ovčarija po valovitem terenu)...
Potem sva potegnila še pravilno sled, da ne bi ponavljalci ture delali ovinka...
Sledilo pa je še 800 m spusta po pršiču že pozno po zahodu sonca; najprej 300 m po gozdu, potem pa še 600 m po gozdni cesti. Do avta sva prišla v trdi temi, toda naloga je bila opravljena in dan izkoriščen do konca!
