Jutranji "obratni" Storžič

Danes še v temi smo se Blaž, Stane in jaz začeli vzpenjati iznad Povelj proti Storžiču. Lučke so nam svetile pod noge, nad nami pa zvezdnato nebo z nekaj fenskimi oblaki, občasni sunki vetra, mraz. Mraz.

Na sneg smo stopili že po četrt ure hoje, lučke pa ugasnili čez pol ure. Do konca gozda je šlo prav lepo po stopinjah predhodnikov, v JZ grapi pa gazi ni bilo več, zato smo vsi po vrsti počasi prestopili na smuči. Razbita plazovina, prekrita z nekaj novega napihanega snega, je bila prav zoprna za vzpon in še najbolje je šlo po povsem spihanem trdem snegu. Tu smo bili deležni že malo več vetra kot v gozdu, sonce pa je že osvetlilo vrh Storžiča; mi smo bili seveda skriti pred soncem.

Zelo dobra vidljivost je pomenila tudi krasen razgled proti Julijcem in sredogorju na jugu, tudi fenski oblački so izginili in bilo je povsem jasno.

Čez nekaj 100 m smo prišli nad tisto bolj zbito plazovino naravnost v vpadnico glavnega grebena (kjer je poleti melišče), tam pa mi sneg ni bil več tako všeč - bil je napihan in se je med vzponom lomil po ploščah. Na pribl. 1750 m smo tako obrnili, čeprav bi Stane najraje šel kar naprej. :)

Smučanje je bilo bolj tako-tako. Po plazovini se ne da, okoli nje je bila predirajoča se mešanica skorje in klože, rešilna bilka so bile pomrznjene prisoje, kjer se je med redkimi drevesci dalo vijugati. Pod planino nismo sledili smeri vzpona, pač pa smo kar nadaljevali po JZ grapi do 2. vlake, ki preseka grapo. SUPERCA!!! Pomrznjen sneg je omogočal precej dobro smučarijo in bili smo že precej nizko. Še dobrih 100 m izsiljevanja po otočkih snega v gozdu in nato 10 minut sestopa do avta. Presentljivo. Če gledaš Storžič od daleč, izgleda, kot da se šele na ~1400 m začne sneg. Mi smo prismučali do 900 m. :)

So kje boljše razmere?!