Adijo, hribi.

Tokrat smo zajtrkovali že pri Dušegubki - bazo smo že prej pospravili in vse prenesli do kamiona nekaj 100 m više.



Elena deli čokolado



Tadej



Vadim





Fantastične špice nad ledenikom Kotur



Pik Marjin



Šofer Saša z rogato trofejo



Cela ekipa: pisec, Arne, Bor, Elena, Anže, Boštjan, Tadej, Đani, Urbanovc. Spodaj mlajši nosač, šofer Saša, Vadim, starejši nosač (me je kar sram, da sem pozabil imena obeh nosačev, brez katerih nam ne bi bilo tako udobno!!!).



Brez njih ne bi šlo!!! Super so bili.



Vožnja v Naryn se je vlekla, da je kaj, nimam pa pojma, kaj se je dogajalo - začel sem brati Botra. Bili smo pravi čitalniški krožek! Sam sem požiral Botra.

Komaj smo čakali tuš in vodo iz pipe za umivanje, a smo bili razočarani - ker smo v hotel prišli en dan prej, kot je bilo najprej v načrtu, je bil hotel poln. Vode ni bilo. Za čez noč so nas vtaknili v jurte - nomadske šotore. SUPER!