Komna, extreme fen chase, noč na Ovčariji, 28.- 31.

Spet je bil mesec okrog in mrazišča na Komni so že čakala na ponovni obisk mraziščarjev. Katja, Gregor in Iztok so se na Komno podali že v petek, sam pa sem se jim zaradi zborovskih obveznosti pridružil dan kasneje, potem ko sem noč s petka na soboto prespal kar v avtu v gosti megli pri slapu Savica.

Sprva sem nameraval pobrati tudi podatke v Vrtcu, Ovčariji, Beli glavi in Hribaricah, a sem imel tako poln nahrbtnik, da laptopa nisem imel kam pritrditi; s seboj sem imel vse potrebno za 4 dnevno turo.

Na Komni me je pozdravila barvita jesen, mraziščarje pa sem srečal šele v Krošnji.

Dobrodošli v Krošnji!



Jesenski pogled s Komne proti Triglavskim jezerom



Sam sem imel tokrat v primerjavi z ostalimi bore malo dela -- v vseh mraziščih sem moral namestiti informacijske tablice. Tako so večino dela opravili ostali mraziščarji, sam sem le letal sem ter tja in nameščal tablice. Katja nas je razvajala s sladkarijami, ki jih je imela (kakor sem razumel) pol nahrbtnika. Take še rabimo!!

Ko so mraziščarji pri referenčni postaji Komna zaključili z delom, so se vrnili proti koči in naprej v dolino, zame pa se je tura šele dobro začela. Po opravkih v Mrzli Komni in Poljanici sem šel mimo mrazišča Kraj Kala do pl. Na Kalu, od tam pa po poti proti Triglavskim jezerom.

Na robu mrazišča Kraj Kala, na fotografiji pa je mrazišče pod pl. Na Kalu



Na pl. Lopučnica je pozno popoldne že začelo hladiti



Pogled proti jugu je bil zanimiv zaradi teh oblakov





Dvojno jezero me je s svojo globino prijetno presenetilo -- vode je bilo več kot kadarkoli prej, ko sem bil tam.





Zvečer je po dolini navzdol že pihal brez težav zaznaven dolnik (~3 m/s), ki najbrž onemogoča temperaturne ekstreme v Dolini Triglavskih jezer in je bil v času delovanja AMP Dvojno jezero 1996-2000 tudi najbolj pogost veter (severnik).

Zjutraj smo se prebudili v zmerno oblačno jutro, ki pa je bilo idealno za strmo vzpenjanje proti Velikemu Lepemu Špičju.



Okoli osmih sem se podal na pot, a kmalu me je poklical Iztok in omenil bližajoč se hud veter v hribih ... Pri meni je občasno zapihal veter, ki je bil zaradi reliefa zelo različnih smeri in hitrosti, na vrhu pa je bilo skoraj brezvetrje.

Jesenski pogled na spodnji del Doline Triglavskih jezer



Del Bohinja je bil deležen sončka



Pogled s Špičja proti JV



Razgled z Velikega Lepega špičja (V-Z)



Medtem ko sem užival v hoji po izredno razglednemu grebenu proti Prehodavcem, me je s klicem spodbudil Gregor; povedal mi je, da je za prihajajočo noč napovedana občutna okrepitev vetra, ki bi lahko na izpostavljenih mestih dosegal povprečja 100 km/h, v sunkih celo 150 km/h!!! Vsekakor zelo obetavna novica za prepiha željnjega hribovca ...



Na grebenu Špičja, pogled v Trento z vrha Tumove smeri (tu smo bili 7. maja 2006 in smer presmučali)



Dolina Triglavskih jezer z Malega špičja



S soncem obsijano Dvojno jezero, desno Komna, zadaj greben Peči med Voglom in (skoraj) Mahavščkom



Zanimive oblike sredi podov pri Prehodavcih



Pogled na zgornji del doline



Mimo Prehodavcev sem se v kratkotrajnem rosenju vzpel na zdaj že dobro poznane Hribarice, kjer sem prvič dobro videl mraziščarsko postajo -- ob postavljanju sva imela s Tejo tam gosto meglo.

Mrazišče z zahoda



Z vzhoda



Panorama od zunaj ...



... in z dna



Vse je na svojem mestu, ničesar še ni odpihnilo.

Med spustom proti Velski dolini sem šel mimo snega, ki bo gotovo dosegel starost vsaj 500 dni -- tam je še vsaj od lanskega novembra.



Na Doliču je bil veter že občutno močnejši kot prej na grebenu Špičja, a v zavetrju na soncu je bilo še vedno prav prijetno toplo in primerno za počitek pred zadnjim vzponom tega dne -- na Očaka.



Po široki mulatieri sem nadaljeval proti Morbegni in opazoval fenske oblake na zavetrni strani Julijcev.



Na Triglavskih podih sem obhodil eno izmed najvišje ležečih mrazišč pri nas -- dno ima na 2413 m, globoko pa je 7 m.



Tudi na drugo stran razgled ni bil nič slabši, veter pa je bil z vsakim metrom malo močnejši (a še vedno pod 50 km/h!).



Nebo je bilo že kar kičasto modro, vidljivost odlična -- Mali Triglav, zadaj osrednja Gorenjska



Na vrh Triglava sem prišel brez težav okoli pol treh, gor skoraj ni pihalo (~100 m nad vrhom pa so se podili oblaki), a kake posebne vročine vseeno ni bilo. Opazoval sem igro svetlobe nekje sredi Gorenjske, veter je že lepo očistil zrak v dolini, dobro se je videl tudi skrajni zahodni del vetroloma na Jelovici.



Malo in Veliko polje z vrha



Na grebenu



Da ne bi imel težav z vetrom, sem se po hitrem postopku spravil na Kredarico; moj prihod oz. opazovanje Črne prsti je zabeležila tudi kamera -- silhueta.



AMP Kredarica (brez anemometra)



Od Malega Triglava do Kredarice



Pokljuka in Jelovica



Tosc, Bohinj, Peči, Snežnik



Na hitro sem šel v kočo, se malo bolj oblekel in hopla na veter -- do noči sem meril hitrost vetra v bližnji okolici.





Od 15:45 do 17:30 sem meril na vrhu Kredarica, pri razgledni točki, pri ARSO anemometru, na balkonu koče in na pristajalni ploščadi helikopterja; povsod je bilo povprečje 50-70 km/h, le 2x je butnilo čez 100 km/h; enkrat 104 in drugič 113 (to je bilo sploh burno -- 113 sem izmeril na balkonu koče, kjer se veter močno vrtinči in so sunki praktično iz nič na 90+ km/h, tako da sem se moral dobro držati žice).

Petnajst minut na toplem v koči je bilo dovolj, da sem bil spet pripravljen na veter in do 19 h sem spet meril hitrost vetra; tokrat sem prejšnjim lokacijam dodal še sedlo med Malim Triglavom in Kredarico, kjer je pozimi ob SZ vetru najbolj vleklo. Tokrat je bilo povprečje res malo višje kot drugje, ~70 km/h, a sunki so dosegali komaj 90 km/h.

Večerni pogled na zahod



Da je res nekje v naši bližini vremenska fronta, me je opominjalo bliskanje nekje na SV v Avstriji; kar nekaj bliskov na minuto je razsvetlilo večerno nebo.



Kredarica s SZ; lepo se vidi lega obeh vetrnic za pridobivanje energije (desna je polomljena), levo od njiju pa je ARSOv anemometer.



Ker me izmerjene hitrosti vetra niso še posebno impresionirale, sem se odločil, da ne bom več ves čas meril in bom raje počakal na naše vrle meteorologe, da izmerijo kaj pametnega.

Medtem pa sem se grel v koči, dobre pol ure tudi pri meteorologih, kjer smo imeli zanimivo debato o raznih vremenskih zadevah ... Povedala sta mi, da ob močnem JZ na Kredarici piha skoraj povsem navpičen veter s Triglava, ki je v preteklosti povzročil že veliko nevšečnosti (oz. celo nesreč) pilotom helikopterjev, saj vertikalnega vetra navaden šalčkast anemometer pač ne zazna, helikoper pač ... O kakih drugih anemometrih žal še niso slišali (na Zugspitze imajo Pinotovo cev (razlika pritiskov) in v Splitu 3D anemometer).

Noč v najvišjem nadstropju koče je bila precej hrupna, veter je bučal vse okrog, okoli oken je žvižgal veter, vsake toliko se je malo streslo ... Ponoči sem vsaki 2 uri preverjal stanje vetra in ker ni bilo nič (dovolj) posebnega, sem spal do zore in Iztokovega SMSa -- da imam veter 136 km/h; takrat pa hop ven.

V slikovitem jutru sem užival in pritiskal na sprožilec ...



Vetrnici in anemometer od blizu



Pogled z razgledne točke proti vzhodu ...



... proti Kredarici ...



... in proti zahodu ...



Že v zavetrju se je čutilo, da je temperatura pod lediščem, veter je bil bistveno močnejši kot zvečer, a se je obrnil bolj proti severu.
Zato na balkonu koče ni pihalo nič, pri AMP Kredarica je veter nosil kamenčke, pri ARSO anemometru se je smer ves čas spreminjala, na razgledni točki na grebenu pa je veter nabijal v polno in to iz stalne smeri!!

Od 6 h do 7 h sem meril na razgledni točki, kjer je bilo povprečje 120 km/h, trije najmočnejši sunki pa 147, 159 in 161 km/h; zadnja dva sta že bila največ, kar sem izmeril do takrat, in mirno lahko rečem, da je bilo hujše kot na Nanosu lanskega novembra ...

Petnajst minut v koči je bilo spet dovolj za odmrznitev najbolj izpostavljenih delov telesa, med 7:15 in 8:00 sem bil ponovno na mestu; povprečje še višje kot prej -- 130 km/h, sunki za šalo čez 150 km/h, največ celo 176 km/h!!!

To so najlepši trenutki, če greš na prepih -- ko ti Windy na zgornji številčnici kaže 99, spodnje vrednosti (max. speed) so pa vedno višje.



Ker je bilo povprečje zelo visoko, me noben sunek ni tako vrgel iz ravnotežja, kot me je premetavalo novembra lani na Rebrnicah ali pa na Nanosu (takrat povprečje 100 km/h, sunki do 154 oz. 157 km/h). Ker je gor nabijalo kar konstantno čez 150 km/h, sem se vrnil proti koči in šel za pol ure meriti še na sedlo med Malim Triglavom in Kredarico. Tam je bilo povprečje malo nižje kot na grebenu -- 110 km/h, max. sunek pa 154 km/h.

Mislim, da je bila smer preveč severna, da bi bilo na tem mestu najhuje; ob pravem SZ (azimut 315°) pa je tam morda drugačna zgodba, ker je v tem primeru sedlo pravokotno na smer vetra ...

Karta okolice Kredarice:



Triglavski dom na Kredarici je že originalno označen s črnim pravokotnikom, moder krogec JV od koče je AMP Kredarica, moder križec je ARSOv anemometer, zelen križec je sedlo med Kredarico in Malim Triglavom, rdeč križec pa razgledna točka. S puščicami sem označil prevladujočo smer vetra; zdaj vam je najbrž jasno, zakaj ima Kredarica večinoma SZ (oz. JV) veter, JZ in J nikoli, S, Z in SV pa bolj redko. Relief dela svoje in prav je tako ...

Še fotka z Malega Triglava, označene so le nekatere stvari, barve se ujemajo.



Vremenarjema sem povedal o meritvah, a sta rekla, da dokler ne izmerijo 50 m/s (180 km/h) za njih ni nič, pa tudi 50 m/s da imajo pogosto ... od l. 2000 je bil max. sunek le v enem intervalu 50 m/s (17.3.2000 10:00-10:30), 40 m/s (144 km/h) ali več pa v 40 intervalih ... torej to le ni tako običajno ...

Temperatura in veter na AMP Kredarica v času, ko sem bil gor (vir: vremenarja na Kredarici, ARSO):



Na vrh Triglava seveda še nihče ni šel, tudi izven koče sem bil bolj kot ne osamljen ... zelo močan veter je do 10 h privezal planince v kočo. Malo čez 10. uro pa so prvi že začeli razmišljati o vzponu, tako da sem gor skočil tudi sam. Neverjetno, toda veter se je v dobri uri zelo umiril in vzpon je bil prav prijeten; na Malem Triglavu sem pustil nahrbtnik in se le s fotoaparatom vzpel na vrh.

Vidljivost je bila nizki vlagi primerna, sonce je bilo nad Ljubljano in videl sem posamezne objekte, Istra se je dobro videla, Padska nižina tudi, da o sveže pobeljenih Visokih ter Nizkih Turah ne govorim ...

Pogled proti vzhodu, lepo se vidi Šmarna gora in desno od nje Ljubljana



Tržaški zaliv



Nizke Ture za Škrlatico oz. Martuljško skupino



Pogled na zahod



360° Razgled s Triglava -- klikni za večjo sliko!



Mimo Planike sem sestopil do Konjskega sedla, kjer sem glede na karto pričakoval zanimivo mrazišče; in res je bilo tam!





Mrazišče JV od Konjskega sedla je po obliki zelo podobno Skledam v Karavankah, le da je še dobrih 200 m više. Dobro sem si ga ogledal, z višinomerom izmeril nižje točke na robu in ugotovil, da je globoko 20-25 m, po karti pa 23 m.

Malo polje od Vodnikovega doma



Panorama



Pri Vodnikovem domu sem se opremil s 5l vode in jo čez Malo polje ter pl. Pod Mišelj vrhom mahnil proti Mišeljskemu prevalu.
Od tam sem zagledal pravi fenski oblak nekje na severu.



Čez Lazovški preval sem se tako kot maja spustil na pl. Laz, se mimo Poljan vzpel do pl. Dedno polje in razočaran ugotovil, da je CONRADov MIN/MAX termometer ostal brez energije -- baterije so se izpraznile. Vzel sem ga s seboj in nadaljeval na pl. Ovčarija.

Poljane -- precej globoka (~80m) zadevšna, ki sega prav pod pl. Laz



Planino sem dosegel slabo uro pred zahodom sonca in le upal, da je kaka živa duša v kateri izmed bivših pastirskih staj; pri najvišje ležeči koči sem kar potrkal in se dogovoril, da bom prespal v drvarnici; ne samo to, cel večer sem bil na toplem v prijetni družbi, deležen sem bil tudi večerje!! Hvala Oblakovim z Drenovega Griča!

JZ rob pl. Ovčarija, zadaj Peči



Pogled izpred spalnice (beri: drvarnice)



Veter se je zvečer že toliko umiril, da je kazalno na mraziščarsko noč; malo čez 21.uro sem šel fotografirati in nad planino že opazil meglico, trava pa je že bila pokrita z rahlo slano.

Večer



Koča na robu



Ovčarija z meglico



Ker je bilo kljub luni premalo svetlobe, sem fotografske načrte malo spremenil in se raje vrnil v toplo kočo. Noč v drvarnici pri -0.5 °C je bila prav prijetna, ob 5 h pa sem že bil na nogah kljub trdi temi; počasi sem se spravljal proti dnu Ovčarije in spotoma fotografiral prebujajoče se jutro.





Seveda je v eni roki kraljeval termometer; ~70 m nad dnom (kjer sem spal) je bilo ob 5 h -2 °C, pri tleh -3 °C, 40 m nad dnom -4 °C, pri tleh -6 °C, nad dnu pa sem ob 6 h izmeril -7 °C, na tleh pa -10 °C.

Malo nad dnom



Sonce bo zdaj zdaj doseglo Krn v ozadju



Slana na pobočju Ovčarije





Dobro jutro!





Ves čas me je s svojim (z)op(e)rnim oglašanjem spremljal srnjak, ki sem ga očitno zmotil pri jutranjem opravilu, še pred njim pa sta pred mano zbežali 2 srni.

Fotoaparat je škljocal in le počasi sem se vračal proti koči, kjer sem šele ob 8 h odložil fotoaparat.

Slana na klopi pred drvarnico



Malo levo od sonca je Vrtec



Pogled proti hribom -- Debeli vrh z okolico



Po fast-breakfastu (ni mi kaj dosti ostalo po 3 dneh) sem se odpravil proti dolini, na kratko sem se ustavil še v Vrtcu.





Merilno mesto na dnu



Pod Črnim jezerom pa sem padel v oblake Bohinja ...





Igra svetlobe na robu Komarče



Ker sem bil v dolini že malo čez 10. uro, sem skočil še na Pokljuko nastaviti gumbka na pl. Klek in v Medvedovo konto.

Pl. Klek





Spet sem dobil cel kup novih vremenskih informacij in izkušenj -- vsako tako pohajkovanje poveča željo po ponovitvi.