Na Triglav po svežem snegu
V začetku julija (2. in 4.) sta Slovenijo prešli 2 hladni fronti, ki sta prinesli nekaj padavin, ob drugi fronti pa se je tudi izrazito ohladilo -- na Kredarici (2515 m) je temperatura padla 2°C pod ledišče, snežilo je tja do ~1700 m! Včeraj zvečer je bilo na Kredarici 22 cm (nov julijski rekord!) novega snega (vir: ARSO), mrežna kamera pa je bila povsem zamedena s snegom.
Da dobimo toliko snega sredi poletja, pa ni kar tako, zato sem se zjutraj sam odpravil proti Očaku.
Pri Radovljici sem zapeljal izpod pokrova nizke oblačnosti nad osrednjo Slovenijo in se mimo Mojstrane pripeljal v dolino Krma. Ob pol šestih sem krenil proti snegu. ;-D
Vernar in pobočje pod njim sta bila poprhana tja do ~1750 m, kontrasti so bili res imenitni. Z Malega Polja sem prvič opazil Mali Triglav -- skoraj me je "vrglo na rit", saj julija pa nisem pričakoval takega pogleda.
V okolici Pastirske koče v Zg. Krmi (1764 m) sem že opazil prve ostanke sneženja! Snega je bilo iz metera v meter več, na ~1900 m ga je že bilo 3 cm, kar pa ni motilo ovac.
Na Planiko sem prišel po 2 urah hoje in kar hitro sem nadaljeval proti vrhu Triglava -- za vsak slučaj sem imel s seboj tako dereze kot cepin. Že po 100 m sem moral uporabiti cepin, saj se je na skalah naredil ledeni preliv, dereze pa sem obul na ~2600 m, sicer sem šel več dol kot gor. Snega je bilo na Planiki ~20 cm, tik pod grebenom pa še več -- ~25 cm. V območju poti je bil sneg napihan, tako da sem ves čas gazil skoraj do kolen, v nekaj krajših zametih skoraj do pasu!
Malo mi je nagajala leva dereza, ki se ni najbolje razumela z gojzarji in je 2x ostala v snegu za mano -- raje ima turne pancarje (tako kot jaz ;-D ). Na precej spihanemu grebenu me je pričakal mrzel SZ veter (10 m/s, sunki 15+ m/s), temperatura je bila ~-5°C; razmere so bile tako skoraj take kot sredi kakega suhega in vetrovnega januarja. :-D
Na jeklenici med Malim in Velikim Triglavom se je nabralo ivje, razgled je bil vedno bolj nor, saj je bila vidljivost izjemna!
K Aljaževemu stolpu sem prišel ob 9 h, v zavetrju pomalical in iz baterij v fotoaparatu stiskal še zadnje elektrone, saj je bil razgled res "pocukran" -- tokrat sem videl tudi Velebit in Krk, pa "standardne" Visoke ter Nizke Ture (do ~2500 m v oblakih), nič na novo pobeljene Dolomite, oblačni pokrov sredi Slovenije, Cerkniško jezero (tega nikoli prej nisem opazil), vzhodno polovico Padske nižine, skoraj 300 km oddaljeni vrh v Apeninih (nad San Marinom) in zahodno obalo Istre daleč na jug.
Po slabe pol ure na vrhu sem sestopil po smeri vzpona, a medtem je prišlo do pomembne vremenske spremembe -- temperatura se je močno približala 0°C in pod ~2650 m je bil sneg že moker, zato se je v plazičih (5. julija!!!) valil proti Planiki. Brez derez in (mestoma) cepina bi imel zelo slab občutek, najbrž niti ne bi prišel do vrha!
Prehod z grebena na melišče je bil še zadnja silno zoprna zadevšna -- s stropa previsa so grozeče visele ledene sveče, ki so ob vzponu še mirovale, ob sestopu pa so se že ena za drugo podirale. Tu sem pogrešal čelado (ki je po neumnosti ostala doma), a ni bilo kaj -- roke sem dal glavo in dobesedno stekel čez nevarno območje. Ena sveča se je odlomila in videl sem jo, kako pada proti glavi ... na srečo sem pravočasno odskočil.
Na Planiki sem srečal samo tuje planince, ki jih je včeraj na poti z Doliča presenetila nevihta s sodro, po 15. uri pa sneženje (ALI SO SE SPLOH KAJ POZANIMALI GLEDE VREMENSKE NAPOVEDI!?). S Planike proti Konjskemu prevalu sem izkoriščal sneg (od jutra ga je opazno pobralo), saj je super drselo, pod 2000 m pa snega sploh ni več bilo! Ob pol dvanajstih sem že sezul mokre gojzarje. :-D
Toliko snega v naših hribih v poletnih mesecih še nisem videl... res super lepo!
