Predpremiera smučarske sezone v Karavankah -- Obir
Zg. Obirsko - Eisenkapplerhütte - Obir
Na Slovenskem meteorološkem forumu sem v temi, ki zajema analizo trenutnega stanja vremena, prebra, da je lavinska postaja na Obiru (2139 m) zabeležila 60 cm snega, temperatura pa je še vedno do četrtka zjutraj držala pod ničlo --> sneg je bil takrat še suh. Zato sem se danes podal čez mejo na že omenjeni vrh.
Sredi dopoldneva me je med vožnjo proti mejnemu prehodu Jezersko (1218 m) že malo skrbelo, ko sem že na Zg. Jezerskem (880 m) naletel na poledenelo "zanašujočo" cesto (letne gume :( ), avtomobilski termometer pa je kazal le še +0.5°C. Na Jezerskem so imeli v zadnjem sneženju 10 cm snega, danes pa ga razen v zametih ni bilo nič več.
Pogled z Zgornjega Jezerskega proti Makekovi Kočni in vrhovom nad njo -- kraljestvo Kočne (2400-2540m)
Detajl
Čisto od blizu
Na ravnici nad Zg. Jezerskim je termometer kazal -1.0°C, nad slano so lebdele lušne radiacijske meglice.
Tudi pogled nazaj po dolini navzdol ni prav nič zaostajal -- levo Mali Grintovec (1813 m), desno Storžič (2132 m)!
Severna stena Storžiča še bolj od blizu
Med vzpenjanjem proti mejnemu prehodu se je debelina snega občutno povečevala, cesta pa je bila prava drsalnica! :( Na prelazu je že bilo ~15 cm snega, na avstrijski strani pa še ~10 cm več!
Kljub večji količini snega je bila cesta manj ledena in prav varna za vožnjo.
Po Dolini Bele sem z vožnjo nadaljeval do Železne Kaple, pod ~700 m snega ni bilo nič več. Po Kapli sem zavil proti zahodu --> proti Obirskemu in nato pri zaselku Obir Pepi na planinsko cesto proti severu. Bil sem še pod oblačnim pokrovom, šele na ~800 m sem pokukal čez.
Kozolec Zgornjega Obirskega 
Sonce je pognalo termiko in začeli so se nabirati oblaki. :( Z vožnjo sem "po receptu" turnosmučarskega vodnička nadaljeval proti Eisenkappler Hütte (1553 m), a že na ~1000 m (nekaj 100 dolžinskih metrov nad odcepom) obtičal v snegu. Neko vozilo je sicer že pustilo kolesnice, a "morski Michelin" pač ne mara snega. Ko sem se že lepo preobul v smučarsko opremo, je mimo priletela celovška laguna in brez težav požirala snežne metre ... In jaz, nebodigatreba, sem šel izzivati srečo in se najprej komaj izkopal iz snega ob cesti (da ne omenjam počasnega bočnega drsenja proti bregu, ups), nato pa napredoval le kakih 20 m. :( Ja, bo treba gume zamenjat.
Malo čez 10. uro sem se sprijaznil s tem, da bom moral "nekaj" (7!!!) km po cesti peš. In štart! :)
Na ~1000 m je torej bilo ~10 cm snega, na ~1200 m ~20 cm, pri koči na 1500+ m pa že 30 cm. Malo pod kočo sem na srečo (hvalabogu!) srečal avstrijskega padalca ("celovška laguna"), ki se je nameraval peš vzpeti na Obir in nato poleteti na severno stran; kot velik poznavalec gore mi je razložil in narisal (!!!) vse možne ter seveda najbolj priporočljive smeri vzpona/spusta --> HVAAAALA! Zelo prepričljivo (in optimistično) mi je napovedal, da je na vrhu sonce in jasno vreme. Pajade, seveda mu nisem verjel.
Nad kočo sem prišel v iglasti gozd in bil deležen kar nekaj sneženih (mrzlo-mokrih) pozdravov z vej dreves.
Temperatura je torej že bila nad 0°C, sneg je bil moker. V gozdu sem med opazil snežnega zajca v akciji -- lahnemu teku po celcu! :)
Na ~1650 m sem prišel v meglo na (zelo širok) vzhodni greben Obira in se ga po priporočilu tudi poskusil držati. Greben je bil precej spihan, kar pomeni, da so bila tudi kar obširna območja napihanega snega. 
Na lepem je zmanjkalo strmine, znašel sem se na vršičku sredi belega ničesar -- spodaj sneg, okoli in okoli megla. Sem že mislil nazaj, ko se je za hip pokazalo še eno pobočje malo naprej. Pa sem šel.
Že med vzponom sem moral iskati za smučanje primerne zamete, saj med spustom nisem smel tvegati oddaljevanja od poznane smeri (vzpona).
Na vrhu omenjenega pobočja sem še malo naprej opazil ruševine (te mi je narisal tudi padalec) in zraven lavinsko postajo, ki je me je zvabila v te kraje --> postavljena je v majhnem zametu! Od tod torej 60 cm snega. :)
Ravno sem hodil mimo postaje, ko se je pred mano odprlo nebo, pobočje je obsijalo sonce in prav poletel sem proti grebenu!
Pogled navzgor
Ne bom rekel, da sem vedel, kam grem, ker nisem. :lol: Ma bilo je tako lepo in vabljivo, da sem za svoj cilj označil kar vrh sončnega pobočja.
Sedlo, levo ruševine in lavinska postaja (drog desno od ruševin).
Pogled proti zahodu...
... in jugozahodu
Že dolgo (skoraj pol leta!) nisem vlekel smučine... 
Kazalo je, da sem zaciljal na pravi (najvišji) vrh Obirja, imenovan Ojstrc, oblaki so se ga celo izogibali!
Naletel sem na 1-2 m velike opasti, vzhodno pobočje pa je bilo lepo zafilano z napihanim snegom. :)
Vrh Obirja
Pogled v severno grapo -- prav zimsko s plazovinami!!
Na vrhu: avtomatska meteorološka postaja, križ
Vrh sem dosegel malo čez 13. uro po 3 urah hoje.
Utrinki z vrha
Nad morje oblakov je segal le Obir in nekaj višjih vrhov --> Triglav, Škrlatica z okolico, Hochalmspitze...
Na vrhu je bilo zelo malo vetra in zaradi sonca prijetno toplo; sneg je bil žal že ojužen.
Veliko ivja na križu! 
Meteorološka postaja, za njo sonce...
... bliže
JZ panorama
Okoli pol dveh sem začel s smučanjem; do lavinske postaje je bila smučarija odlična, snega več kot dovolj, vidljivost perfektna. :) Potem pa sem prišel v meglo in tudi vijuganje po ozkih zametih snega nedaleč od smučine vzpona je imelo svoj čar. Z grebena do koče sem naletel na 200 m visoko dovolj strmo pobočje z ravno prav snega in tam so bili smučarski užitki tapravi! Avstrijski padalec je malo nad kočo obupal (joj če bi vedel, da je na vrhu res "šajba"!) in že sestopil proti dolini --> spet me je rešil, saj sem po njegovih sledeh s pridom izkoriščal vse bližnjice skozi gozd, namesto da bi se moral potiskati po cesti. :)
Sneg je opazno pobiralo, a sem še uspel prismučati do avta; dobre 4 ure po začetku hoje je bilo tam le še 5- cm snega!
Spet na Jezerskem -- Dolgi hrbet
Ravenska ...
... in Makekova Kočna
Storžič, Kočna, Grintovec, Kalški greben in Krvavec popoldne
Bliže
Ne predaleč čez mejo (tako daleč kot iz Lj. v Bohinj!) sem spoznal še en griček, ki je v boljši vidljivosti gotovo smučarska poslastica!
Zima je zaaaakooon!
