Azija, prihajamo!
Ob pol dveh popoldne smo se zbrali na Brniku in vrgli prtljago na tehtnice. Vsi smo precej prekoračili največjo dovoljeno težo (20 kg) - imeli smo med 36 in 40 kg. Kako bo pa to šlo? Čisto lepo. So rekli, da ne bo treba doplačati.
Smeje smo se "čekirali", a bili nato malo pred "bordingom" razočarani, saj so nas poklicali nazaj in skupaj smo morali plačati za prtljago toliko, kot če bi vzeli še enega s sabo na letalo!
Ob štirih smo končno le šli; srednjo oblačnost smo hitro prebili, tudi inverzijska plast med 2500 in 3000 m je bila hitro pod nami, nad Avstrijo se je videlo velike nevihtne oblake. Adijo slovenske Alpe!
foto: člani odprave
Ko smo preleteli Zagreb, smo prišli izpod visoke oblačnosti na sonce; leteli smo med 9000 in 10500 m, zunaj je bilo med -35 in -45 °C. Precej mraz. V dveh urah smo med obračanjem proti letališču Istanbul videli tudi Črno morje. Lepo.
Po pristanku smo imeli natanko pol ure časa za sprehod po letališču, potem pa hop na "gate 115" za Biškek in en dva tri smo bili v letalu. Celo naša prtljaga je kljub kratkemu času transfera pravočasno prišla do letala - prav nasmejani smo gledali natovarjanje naših "prasic"!
Dvajset čez 8 zvečer (torej 20 čez 7 po slovenskem poletnem času) smo odfrčali naprej proti vzhodu, a najprej smo imeli letalski ogled največjega turškega mesta. 
Kako so nas razkosali Turki! Vsak je sedel na svojem koncu. Turki niso nič komplicirali in malo smo jih (+se) presedli, tako da je bilo bolj zabavno. :) 
"Sem bil pač lačen." Ja, treba je jesti.
Ker se je pod nami v isto smer vrtela tudi Zemlja, je kar trajalo, da smo jo prehiteli. ;) A pilot ni popuščal, strmo smo se dvignili do 10500 m in tam vztrajali kljub temperaturi -50 °C. Zakaj? Hja, tole je že bila stratosfera, spodaj v troposferi pa so divjale nevihte. Slikovito!
