добрый день, Бишкек!

(Dobri den, Biškek!)

Med nočnim letom smo malo spali, malo ne. Najprej smo preleteli Črno morje, nato čez povsem južni del Rusije do Kaspijskega jezera, čezenj, sledilo je Prikaspijsko nižavje, pa Aralsko jezero, Turansko nižavje, od tam pa smo do Kirgizistana leteli nad reko Sir Darja. Zanimiva pot, a kaj, ko je bila tema. :)

Prve lučke na tleh smo zagledali nad SZ Kirgizistanom - kirgizistanski del porečja reke Ču je relativno gosto poseljen. Ob pol štirih po lokalnem času (LT) - torej 7:30 po slovenskem! - smo pristali na letališču Manas pri Biškeku. Na letalskih kartah je pisalo pa FRU?! Zakaj? Biškeku so v SSSR rekli Frunze.

Na meji smo čakali pol ure, da so nas spustili noter - malo pred odhodom iz Slovenije smo ugotovili, da bomo morda potrebovali vize (smo jih šli iskat na Dunaj) in to nam je na meji prihranilo nekaj časa in denarja. :)

Za mejo nas je pričakala naša vodička po Biškeku no.1. Zunaj se je že danilo, bilo je že precej toplo (15-18 °C). S kombijem smo se v dobre pol ure pripeljali v Biškek v hotel; eni so šli spat, drugi pa smo dve uri do zajtrka sedeli zunaj pred hotelom.



Baltika piše, ja. :)



Zajtrk je bil presenetljivo okusen: jajca "na oko", kruh, čaj/kava, salama, sir, jogurt. Superca! Če bo tako vsak dan ... ja, res je bilo. Tudi kasneje, ko sem bil konec julija sam v hotelu 10 dni, je bil vsak dan popolnoma enak zajtrk. Joj kako sem se naveličal te pogojno okusne enoličnosti. :)

Po zajtrku je prišel po nas kombi in nas odpeljal v mesto na sedež agencije ITMC (International Travel & Mountaineering Centre Tien-Shan), kjer smo spoznali našo agentko Altyn, vodjo baznega tabora Vadima, kasneje še kuharico Eleno in direktorja ITMC Komissarova.





Skupaj smo pogledali območje, kamor smo namenjeni; Komissarov je pred leti že bil v bližini in nam je dal nekaj informacij o gorovju (geologija, hidrologija, vreme ipd.). Oprema za naš BC je že čakala, dogovorili smo se še za uro odhoda naslednjega dne in za vsakodnevno javljanje po satelitskem telefonu.



Po sestanku smo šli kupit "som"-e, kirgizistanski denar. Naši filmarji so bili seveda ves čas v akciji.



Maršrutke - najbolj uporabljano javno prevozno sredstvo. Kombiji, v katere se zbaše prek 20 ljudi, z rednimi linijami in relativno nizko tarifo.



Vrnili smo se počivat v hotel, a bolje je bilo biti pokonci, saj te tako časovna razlika lažje "ujame" (+4 ure glede na Slovenijo).

Kosili smo v tipični kirgizistanski gostilni - spraznili smo ploščo njihove domače hrane. Kaj je bilo to?







Rižota, cel kup mesa in solate. Na ogledu mesta smo videli nekaj kipov, muzej kirgizistanske zgodovine, menjavo straže.

Urbanowski pozira



Vodomet na trgu Ala-Too



Na istem trgu, zadaj muzej zgodovine



Kdo drug kot Lenin, pardon, ni več Lenin. Pred leti so kip zamenjali. :)



Še vedno trg Ala-Too







Vseh 8 pred spomenikom



Menjava straže





Tale zgradba mi je bila zanimiva. Kdo ve, zakaj.



Ne, ni mi šlo. Bolj malo mi je ostalo v glavi, kako pa naj si človek turistično ogleduje mestne znamenitosti, ko pa komaj čaka divjino in pogled na zasnežene vrhove?! Potolažit smo se šli v knjigarno; tam smo poiskali gorniško literaturo in občudovali fotografije njihovih vrhov.

In končno "Oš bazar". Trgovsko središče.



Pisano, da je kaj!









Filmarji seveda s kamero v roki





Je zahod dober? Vsi bi radi "zahodne zgoščenke".



Sprehodili smo se po bazarju, nato pa malo še po mestu. Na ulicah presenetljivo ni beračev in pohabljencev (ki jih ne moreš zgrešiti v kaki drugi prestolnici!), ženske so oblečene zelo "zahodnjaško" in skorajda se ne opazi, da je prevladujoča religija islam. V lovu na intervju smo na trgu študentov ujeli štiri domačinke





Kaj so povedale, lahko vidite v filmu Špaltna ekspres. :)



Hrana ni bila pikantna, saj smo očitno jedli predvsem po ruskem okusu, ne še po kirgizistanskem, ki je že bliže kitajskemu.

Za večerjo smo dobili ribe. ?! Kirgizistan je najbolj oddaljena država od morja na svetu! Ribe so bile seveda rečne. :) Ali pa jezerske.



foto: člani odprave

Po večerji smo šli zgodaj spat, a so nas motili psi okoli hotela, ki niso in niso nehali lajati. Naslednji dan začela naša pot proti jugu.