Iz prestolnice v vojaško mesto
Drugi zajtrk v Kirgizistanu je bil enak kot prvi. Torej kvaliteta ne pada. ;) Potem smo iz sob pretovorili vso opremo na cesto.
Ob pol devetih zjutraj je pred naš hotel prihrumel tovornjak z zloveščim napisom УРАЛ (URAL). Visoko mrcino so predelali v prevozno sredstvo za 12 riti - samo v kabini! Šofer, naš transportni up, je bil seveda tudi tam in ne samo to, še vsi ostali so bili. Vodja baznega tabora Vadim, kuharica Elena in še dva nosača. Volodja in Sergej, če se ne motim.
Đani in Dušegubka
Posedli smo se v Dušegubko in upali, da bomo duše zadržali pri sebi do konca vožnje. 
foto: člani odprave
Že skozi mesto je treslo, da je kaj, na mestni vpadnici proti vzhodu pa itak. Se je vsaj videlo čez ostala vozila. :) Vzhodno ob Biškeka smo prečkali kirgizistansko-kazahstansko mejo in se nekaj časa vozili po največji in najbolj razviti srednjeazijski državi. Celo na njena tla smo stopili!
Kazahstan ...
... in Borat :)
foto: člani odprave
Šoferjeva kabina in tista, v kateri smo sedeli mi, nista bili neposredno povezani, pač pa je imela vsaka svoj vhod in se tako nismo niti videli niti slišali med vožnjo. V primeru potrebe po stranišču, bruhanju, snemanju ali pa samo oddihu smo morali v naši kabini pritisniti na četrti (4.)gumb (1=luč v kabini, 3=nočna luč), na katerem je pisalo СТОП (STOP), da je šofer kolikor je šlo hitro ustavil. Seveda so nas imeli zaradi pogostih snemalnih ustavljanj kmalu "poln kufer". :) V kabini smo imeli tudi vir elektrike - celo 120V vtičnica je bila, da smo lahko polnili naše izmučene elektro-napravice. Majhna okna Dušegubke smo komaj odprli, pa saj ni bilo treba.
Cesta ni bila asfaltirana, pač pa je bil le razrukan makadam oz. nekaj podobnega. Po postanku na bencinski črpalki smo se ustavili še v obcestnem naselju, kjer so nam naši kirgizistanski soodpravarji poiskali malico, Arne pa je našel pravi Snickers.
Da se ve, da je Alah glavni! A samo uradno - so jih Rusi "pomehkužili".
Čez 2700 m visok prelaz (imena ne najdem!) smo se spustili do majhnega jezera, ki je le 20 km oddaljeno od največjega gorskega jezera na svetu - Isik Kul. Tam smo se ustavili, sprehodili, posneli nekaj kadrov.
Še jezerce in midva z Borom
Detajl
Nato smo se nekaj časa vozili po rečnih terasah proti jugu ...
... in prizorov za geomorfološke oči ni zmanjkalo. Časa pač.
Morda tabla označuje bližino enega izmed redkih križišč
Dušegubka na preveč mirni cesti zanjo. :) Anže pa že teče snemat.
Čez naslednji - še malo višji (3038 m) prelaz Dolon smo se spustili v naslednjo sotesko in se tam ustavili pri obcestnih prodajalcih kumisa.
Arne
Za Kitajce ni ovir -
- dokaz!
Nekdanje nomade so v času SZ želeli "civilizirati" in za stalno naseliti, zato še danes nekateri živijo v takih kontejnerjih.
Filmarji v elementu, domačina pa nadzorujeta. Tista mala dva.
Mali so prave face z lepimi nasmehom - jim z bonboni še nismo pokvarili zob!
Ja, bratca je imel.
Đani je bil pri kumisu najbolj korajžen.
Brez izpita!
Obcestno naselje? (zaselek)
"Prosta trgovina" ali trgovina na prostem
Smeti tako daleč, kolikor je kdo sposoben vreči iz avta!
Ta pa še nima avta, ima pa konja in pravo kirgizistansko kapo!
Sledila je vožnja čez ogromno moreno naravnost v mesto Naryn na ~2300 m.
Pokopališče
To je precej vojaško mesto, dvorišče našega hotela je bilo ograjeno z zidom in žico. Po večerji je sledil kratek sprehod čez reko Naryn v središče istoimenskega mesta, nato pa spat.
Gorski utrinek izpred hotela
Še en - celo nekaj smrekovega gozda! To je sicer prava redkost tam, so ga že vsega izkrčili. Imajo pa največji orehov gozd na svetu!
Kirgizistanska prihodnost na igralih
Glavna ulica Naryna
Čez ledeniški hudournik
Borči
Blokovsko naselje
Potem pa še v trgovino. Sam sem šel iskat zvezek (črtasti!) in svinčnik (za pisanje dnevnika, ki je bil tudi osnova za tele spletne zapise!), pa sem bil rahlo razočaran, saj poznajo le zvezke mali karo. :( Možaka na fotografiji sta iskala svinčnike za skurit in zvezke za popit. :) Sta imela več sreče kot jaz!
Naryn stoji na najbolj prometni cestni povezavi čez Nebeško gorovje (Tien Shan, poslovenjeno Tjanšan) proti Kitajski - prelaz Torugart dobrih 100 km južno od Naryna je ključ. Seveda je bila zato tudi ponoči cesta skozi Naryn relativno prometna in logično ni šlo za male osebne "avtiče", pač pa za velike tovornjake s prikolicami. Ropotalo je, da je bilo veselje. Slišati je bilo tudi streljanje na okoliških hribih. Za hec ali zares?
V hotel in hop spat. No ja, razen najbolj zagreta nogometna navdušenca, ki sta gledala finale EURO 2008. Glavno, da smo zmagali. :) Vsi pa smo si prej še zadnjič privoščili tuširanje s tušem in umivanje zob v umivalniku. Ga bomo pogrešali?
