Končno v divjino
Ura vstajanja ni bila ravno hribovska - bazar se je odprl šele sredi dopoldneva in morali smo kupiti zelenjavo in kruh za v bazo. 
Policaj
Ob devetih smo se končno odpeljali iz Naryna proti jugu, toda še v naselju smo se za dlje ustavili na bencinski črpalki. Kako to?! "Dušegubka ima težave." Naš šofer je skočil po mehanika in hitro sta jo usposobila za nadaljevanje, a že čez nekaj kilometrov smo spet stali. Nekaj je teklo iz motorja, šofer se je že lotil popravila, mi pa smo skakali naokoli in opazovali policijsko kontrolo le nekaj metrov stran.
En policist je sedel v (civilnem) avtu, drugi je bil zunaj in ta je prihajajočim vozilom le malo pomahal, da so se ustavili. 
Voznik je moral priti do policista v avtu, mu stisniti roko, dati nekaj somov (podkupnine!) in je lahko šel naprej. Nič dokumentov ali česa podobnega. :) Šverc-komerc.
Po debeli uri smo opoldne spet sedli v Dušegubko in se po prašnem makadamu odpeljali čez prelaz Kyzyl-Bel, 2484 m. Nekaj kilometrov južno od prelaza glavna prometnica proti prelazu Torugart (Kitajska!) zavije proti JZ, mi pa smo nadaljevali proti JV v dolino reke Am-Baši. Tu smo že bili v Nebeškem gorovju!
"Gori Narini-Too", najbrž "Narinske gore" po slovensko? Do 4499 m visoke!
Po 30 kilometrih ravninske vožnje po naplavni ravnici proti vzhodu smo zavili na jug in se v številnih serpentninah vzpeli na prelaz Kinda, visok 3400 m! Tam je že bila prva vojaška kontrola, t.i. check-point. Na prelazu baraka, v njej nekaj vojakov, zunaj en in še cel kup domačinov, ki so se igrali s puško in vsake toliko pomerili v nas. Opa, to pa ne! Mlajši del odprave se je skril za Dušegubko, starejši, ko se še bili deležni vojaškega usposabljanja, pa so suvereno stali kar tam.
Vojak je z našimi potnimi listi odšel v barako in nas popisal; imeli smo tudi posebno dovoljenje kirgizistanske obrambnega ministrstva za gibanje v obmejnem območju, ki je še danes pod nadzorom vojske --> v času SZ je bilo to območje meje s Kitajsko. Takrat so bile tu utrjene ceste, vojašnice, telegrafsko omrežje in še kaj bi se našlo, danes je pa ostalo bolj malo in vojaki so bolj kot ne pastirji. Nimajo kaj početi.
Čez čas so dvignili zapornico in nas spustili naprej do naslednjega check-pointa, ki je bila v bistvu prava vojašnica. Tam smo se zadržali še malo dlje in pokali od smeha, ko je poševnooki vojak nazaj prinesel naše potne liste in se trudil brati naša slovenska imena v latinici. Še dobro, da so nas spustili naprej. :)
Za nekdanjim rudnikom (česa?! ne vem) nekaj km naprej od vojašnice smo z relativno dobro utrjene ceste zavili proti vzhodu in naša off-road pustolovščina se je začenjala! Vozili smo se po močno uravnanem dnu doline, no ja, ne povsem na dnu - tam je tekla reka Ak-Sai. Torej bo vse od nas odteklo v Tarimsko kotlino na Kitajskem.
Naša "off-road cesta" je bila na približno 50 m visoki ledeniško-rečni terasi. Na drugi (južni) strani doline smo že videli zahodni rob gorovja Kokšaal Tau (Kokshaal-Too)!
Začetek gorovja
Kaj znano?
Sledila je še ena kontrola (check-point), za njo pa le še posamezne jurte. 
Vmes smo imeli tudi nekaj filmskih postankov in tudi samo "posrankov" ;)
Tadej snema
Bor in Tadej, reka
Ena izmed redkih pisanih rož
Zanimivi erozijski jarki
Elena nas je razveselila z lubenico :)
foto: člani odprave
Ob naši nekdanji (!) cesti, ki je bila občasno odnešena in smo morali zato delati obvoze, so bile vidne sledi tankov in tudi žičnata ograja. Vedno više je bila tudi okolica vedno bolj gorska. 
Namesto bujne trave so bile nizke trave, prod, poligonalna tla (sortiran material zaradi pogostega zmrzovanja tal), ponekod sem sumil že na posamezne pinge. Na močno uravnani pokrajini so ležali raztreseni eratični bloki (tja jih je prinesel ledenik!), v ozadju pa smo že videli prve pettisočake!
Metamorfna kamnina
Do večera smo se dvignili tik nad 3800 m, kjer poteka razvodnica, in začeli iskati prostor za spanje. 
V ozadju že najbolj oblegan vrh v pogorju - Rdeči partizan (Kyzyl Asker, 5842 m)
Razpokana prst
Našli smo ga 7 km vzhodno od razvodnice na 3727 m! Sonce je že zašlo in hribi so že bili rdeče ožarjeni, ko smo začeli postavljati šotore. 
Bilo je le nekaj stopinj nad lediščem in pihal je zmeren do močan zahodni veter. Naše ciljno gorovje je bilo v oblakih. Do noči smo uspeli za silo postaviti šotore, tudi kuhinja+jedilnica je že stala in Elena nas je že prvi večer pogostila s super župco - za kaj več ni bilo časa. Tabor smo imeli ob potoku, tako da smo imeli pitno vodo.
Noč je bila fenomenalna! Razjasnilo se je in zvezde so se videle od horizonta do horizonta. NORO!!! Utrinki, pa Rimska cesta, nekje v daljavi bliskanje na Kitajskem. 
Težko je bilo iti spat.
