Izgubljeni dan
Jasno in krasno jutro! 
Videlo se je celo gorovje Kekšal-To, pa kako! 
Bor pozira 
Po zajtrku smo začeli pospravljati tabor in se pripravljati na odhod. In nekateri smo že bili na tekočem. Jaz zelo. Tako zelo, da sem začel jesti ogljik - oglje.
Na višini je treba veliko piti, zato nam je prav prišel tudi potoček ob taboru.
Šofer je natočil tudi Dušegubki
foto: člani odprave
Urbanovc že preizkuša sončno elektrarno. :)
Pogled v smeri nadaljevanja - proti vzhodu
Idilično mesto za tabor
Naši kirgizistanski prijatelji so načrtovali pot od tabora naravnost proti bazi - torej po visoki planoti do ~4050 m, kjer se strmo prevesi na drugo stran, jaz pa sem okrog skakal z malo novejšo karto področja. Na njej so bile označene ceste, ki bi nas pripeljale zelo zelo blizu načrtovanemu baznemu taboru.
Po nekaj kilometrih ob meji smo zavili čez potok
Ni ovir za Dušegubko in našega šoferja - bivšega vojaškega pilota.
V neki dolini smo ostali brez sledi in se malo še vozili povsem po divjem - po travi. Strah in trepet vseh vozil so tukaj namočena tla, v katera se brez težav zakoplješ in se ne rešiš nekaj dni! Zelo nazorno so nam to razložili: "You drive, drive, drive and then swamp," in zraven ponazorili s kretnjo, češ da se ugrezneš (swamp = močvirje). :) Ok, no swamp. Naš šofer Aleksander zato ni želel tvegati in je v neznani dolini raje parkiral ter se odpravil na ogled terena peš.
Ker je kazalo na daljši postanek, smo šli "šetat"
Filmarji so vmes snemali ...
foto: člani odprave
... z Urbanovcem pa sva skočila na najbližji vrh, 3947 m visok. Še pred nama sta nanj prav poletela nosača in Vadim - skupaj so pregledali teren za hribčkom. Tam je bila namreč na karti označena pot, ki se na drugi strani planote v srpentinah spusti v dolino.
Čisto počasen vzpon je pomenil veliko časa za opazovanje slikovite okolice
Aha, sva že nad Velikim Klekom (3979 m)! :)
Tale vrh je bil bolj kvazi vrh - kup morenskega gradiva. "Kaj čmo".
Takole naju je od spodaj videl Arne
foto: člani odprave
Na vrhu
360° panorama
Pogled proti severu
Čudni kamni so bili tam, še zdaj ne vem, kaj je bilo.
Ker nismo našli prehoda, smo se vrnili nazaj čez reko in ob njej nadaljevali proti drugi možnosti na moji karti - spet ena cesta. In res smo se večinoma vozili po cestah precej visoko nad dnom doline, ki je postajala strma soteska. Žal se je zataknilo le 2 km pred "pravo" dolino - cesto so odnesle obilne padavine. :( Nosača sta spet poletela po cesti na drugo stran v dolino, ostali pa smo čakali pri Dušegubki.
Zaskrbljena Vadim in Sašo - šofer
Konec vožnje, cesta se sicer nadaljuje proti desni
Vrnili smo se po isti poti in po 5 km parkirali - še en prehod v dolino je bil morda tam!
Vadim, Arne, Urbanovc in jaz smo se od Dušegubke odpravili v smeri ceste na karti in mestoma je bilo res opaziti sledi kolovoza. Sam se zaradi zdravstvenih težav vrnil že po uri in pol (spet povsem in z vsem na tekočem, obogatenem z ogljem) ter začel jemati antibiotike (Ciprobay), ker to ni bilo za nikamor!
Utrinki z izvidnice
Sol na vrhu - solončak?! Izpit iz pedogeografije sem tik pred odhodom v Kirgizistan gladko padel, zato sem bolj kot ne laično opazoval tla. Vsekakor pa je šlo za ostanek pri izhlapevanju vode.
Slikovita struga potoka
Urbanovc se je vrnil po uri in petnajst, ko mu je zmanjkalo pijače, Arne po štirih, Vadim pa po petih!!! Ta je šel povsem na drugo stran do dna naše ciljne doline, a žal cesta ne bi bila prevozna. Zato smo se kar tam utaborili še za eno noč.
Tudi sponzorjem smo morali nameniti nekaj minut in prostora na spominskih karticah.
Večerja, kot se spodobi! :)
foto: člani odprave
Njami
foto: člani odprave
