Gremo naprej!
Zaradi povsem jasne noči so ledeniki dobro pomrznili in zjutraj je bil potok najnižji od začetka našega bivanja v bazi!!! Kljub rahlemu dežju smo se zato močno (pre?)obloženi odpravili proti ABCju. Z nami sta šla še oba nosača, ki sta nam nesla šotore in plinske bombe, skupaj za 65 kg!
Odhod - pri potoku Aytali, zadaj baza
Boštjan in Bor sta že čez!
Pred odpravo smo vsi načrtovali uporabo smuči vsaj za dostope, na licu mesta pa smo ugotovili, da je snežna meja previsoko (4500 m) in da bo zato treba smuči zelo daleč nositi po kopnem. Zaradi vsega tega smo ostali samo štirje smučarji - Đani, Urbanovc, Boštjan in jaz. Mi štirje smo na dolgo pot proti ABCju (pričakovali smo 21 km) krenili v pancarjih in še s smučmi na ramenih. Težko je bilo, ja.
Urbanovc
Čez potok je šlo gladko (nekateri v sandalih in supergah, drugi peš), obutev smo pustili na drugem bregu, saj je do vrnitve nismo potrebovali. 
Po vršaju potoka izpod ledenika Maitskovo je šlo tudi lepo, prodniki so bili stabilni, tok reke pa dovolj pramenast, da ni bil premočan in širok tok. 
Sledil je rahel (nekaj 10 m) vzpon na desno rečno teraso, ki je bila porasla s travo. Skoraj po ravnem smo napredovali slabih 100 m nad dolinskim dnom, dež nas niti ni pretirano motil. Tudi potok Aytali teče po obviseli dolini, zato je potok malo nad sotočjem z reko Sarychat v glavni dolini izdolbel sotesko (obvisela dolina nastane, ko ji v primerjavi z nižje ležečo dolino prej zmanjka ledenika, ki bi erodiral, tista večja dolina pa se še naprej poglablja). 
Sotesko smo mi obhodili po travah, povsem preprosto smo torej prestopili v večjo dolino in zavili proti jugu. Kar na lepem sredi ničesar, kjer je do sedaj hodila le ena nam podobna skupinica ljudi, sem na tleh našel sončna očala!!! NEVERJETNO. Zelo gotovo pripadajo Novozelandcem, ki so bili tu nekaj let prej, a nič "naredili" zaradi slabega vremena. Res so morali imeti slabo vreme, če jih še izguba očal ni pretirano motila. :)
V dolini reke Sarychat, zadaj daleč desno naša ciljna dolina.
Prečili smo strme trave in poskušali izgubljati čim manj višine, kar pa je bilo zaradi strmih grap mestoma težko in smo se morali prilagajati terenu. 
Pogled nazaj
Kolona se je zelo raztegnila, saj smo hodili vsak s svojim tempom (najbolj pametno pri taki obremenitvi), bili pa smo na zvezi s tremi radijskimi postajami.
S travic smo prestopili na melišče z velikimi kamni, tako da se ni vozilo pod nogami, bliže moreni pa je postajalo vedno bolj "spolzko". 
Pred moreno je vsaj meni kar malo pošel dih - čelna morena je bila visoka več kot 150 m, na desni strani pa je z nje tekla precej vodnata in divja reka Sarychat. 
A ni bilo kaj - spustiti smo se morali nekaj 10 metrov po melišču do reke in nato tik nad strugo proti moreni. Hoja v pancarjih je bila precej sitna, a druge ni bilo.
Urbanovc in Bor sta že pičila naprej in iskala prehode, ostali smo šli počasi za njima. 
Strmemu delu čelne morene je sledila bolj položna stranska in še kakšen prehod čez vršaj potoka na naši desni. 
Takole smo pa počivali - nahrbtnikov zaradi velike teže ni bilo pametno snemati in ponovno nalagati na ramena. Vsaj moj je pokal.
Potem je morena spet postala bolj razsuta in težko prehodna, še dobro, da sta bila spredaj Urbanovc in Bor in da sta delala možice za smerokaz! 
Spet rahel spust
Razsuti ledenik; zadaj se vidi ledenik Sarychat, mi ciljamo v desno dolino
Ledeniško jezerce, o katerem so pisali Novozelandci
Eden izmed možicev - naših seveda.
Med hojo smo si postavljali vmesne cije; eden izmed bolj markantnih je bila "piramida". Vsaj od daleč je izgledala tako, šlo pa je za na kup naložen morenski material.
Vzpon proti "piramidi"
Mislili smo, da je to že blizu zatrepu doline, zato nas je prihod na vrh "piramide" postavil na realna tla - pred nami se je odprl pogled na ledenik Fersmana, Pik Byeliy je kraljeval na desnem delu. In sploh ni bilo blizu!!!
Stranska morena in nasploh pobočja so bila že na pogled neprehodna, kot rešitev pa smo "zavohali" srednjo moreno - kar na sredi lednenika!
Pri piramidi smo zato sestopili ~100 m na sredo ledenika in tam iskali prehode proti srednji moreni; občasno je bilo zelo zahtevno, saj je bil po nekaj centimetri grušča pravi ledeniški led. Ta pa drsi. :)
Po prihodu na vrh srednje morene je bilo vse lažje, konec je bilo neprestanega vzpenjanja in spuščanja. Po radijski zvezi smo od zadaj dobili informacije, da so nosači in nekateri naši fantje tako izčrpani, da bi s hojo že radi zaključili. Pa naj bo. Sredi grušča smo začeli iskati prostor, primeren za tri šotore. Pa še nevihta se je pojavila. Dež. Po premetavanju grušča in uravnavanju tal nam je uspelo narediti prav lepo uravnavo in tudi šotori so kmalu stali. Pa še vodo smo imeli zraven. :) 17h!
Šotori na srednji moreni z juga
In s severa
Ledeniške mize
Na pobočju obviseli balvan, zadaj (bodoči!) Pik Anin
Detajl nad taborom
Nasmejana četverica v šotoru - ker nismo računali na dodatno noč na terenu, smo imeli s seboj le svoje šotore (za 3+3+2), ne pa tudi za nosača. Zato smo se malo stisnil in spali 4+4+2.
Priprave na spanje. Zakaj so že bile vrečke tu?
Dober tek, Anže!
Tadej tudi kuha
