ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

Z Mammuti v Ala-Archi  

Včeraj je bil dan za odhod v Ala-Archo - najbolj turistično dolino južno od Biškeka. Na povabilo Jenye sem se ob 7:30 s taksijem pripeljal na sedež agencije ITMC, tam pa sem začuden ugotovil, da sem prvi. Še nikogar iz agencije ni bilo, le hišnik je hodil okoli po dvorišču. Spustil me je v sprejemno sobo, kjer sem oddremal še četrt ure, nato pa me je prebudil šefe agencije - Komisarov. Še pol ure kasneje sta z ogromnimi nahrbtniki pritekli Jenya in njena prijateljica Kamila (zapis imena moram še preveriti :) ). Povedali sta, da sta do zadnjega nabirali kose opreme, ki sta jih potrebovali za 2-dnevno turo; v njuni lasti so bile samo smučarske palice in nekaj oblačil. Nahrbtnik, spalko, armafleks in še in še sta si izposodili od prijateljev, s katerimi sta pred 4 meseci začeli odkrivati gorništvo. Zaradi iskalne akcije v sosednji dolini se je načrt malo omilil; namesto na Pik Korono, za katerega bi potrebovali pasove, vrv, dereze, cepine in čelado, smo za 2. dan ciljali na Pik Učitelja, zato smo lahko omenjeno opremo pustili v ITMC-ju. Vseeno pa sta mi v že tako prenaložen 45-litrski nahrbtnik naložili cel kup riža, juhic, kruha, jabolk, dehidriranega mleka... Lačni ne bomo, ne. :)Ob pol devetih smo se peš odpravili skozi mesto do Oš bazarja; ne vem, kako nam je uspelo prečkati x-pasovno vpadnico (x je med 0 in 5), a punci to obvladata. Sam bi najbrž v naključnem trenutku šprintal na vse ali nič. Malo pred bazarjem smo prišli do "maršrutk" in Jenya se je hitro pozanimala o možnosti prevoza do Ala-Arche. Za 33 somov, t.j. malo manj kot 1$. Nekako smo se zbasali v kombi, v katerem so že bili zasedeni vsi sedeži, zato smo sedeli na nahrbtnikih. In ja, seveda še nismo bili polni - še 4 ljudje so prišli noter in malodane smo bili eden čez drugega. Eden je na bazarju kupil vsaj 3 kile jagod in v maršrutki je prav prijetno dišalo po jagodah. Vožnja po zelo "razgibanih" (bolje naluknjanih) cestah je bila prav komična, ljudje so kar sredi ceste vstopali in izstopali, voznik je glasno izkazoval svoje ogorčenje nad soudeleženci v prometu (ki prehitevajo vsepovprek), mi pa smo lepo mirno sedeli in si mislili svoje.Ko smo prišli iz mesta, smo začeli delati vijuge proti zahodu in nazaj proti vzhodu - vozili smo skozi vse vasi, ki so na poti proti Ala-Archi. Kombi se je počasi praznil, ko smo s ceste pregnali čredo ovac s pastirjema na konjih, smo bili že napol prazni (/polni). Po dobri uri vožnje smo pršli v bližino naravnega parka in le 50 metrov naprej bi morali za vstop plačati; Jenya in Kamila (prva študira angleščino, druga arhitekturo) sta kot pravi gorenjki že pred časom našli obvoz okrog blagajne, zato smo sredi ničesar izstopili iz maršrutke. Peš smo se podali proti vikendom bogatejših prebivalcev Biškeka in se mimo njih prebili čez ledeniško reko na drugo stran doline. Splezali smo čez ograjo in se znašli na zasebni parceli, pa so nas domačini vseeno prijazno usmerili proti Ala-Archi. Približno 1 km naprej od blagajne smo se čez drn in strn privlekli nazaj na t.i. asfaltirano cesto; prišel je čas za "štop"!



Dekleti sta na vse načine poskušali ustaviti mimoidoče in ko smo po pol ure že mislili, da bomo morali peš, sta nam ustavila dva terenca. Hitro so se med sabo dogovorili, kam nas bodo dali, in premaknili 3 mlajše hčere iz drugega v prvi terenec, nas pa posedli zraven babice. Pa smo šli ... in malo pred poldnevom prispeli do konca ceste, do hotela Ala-Archa na ~2100 m.Pri hotelu smo skočili na obisk k prijateljem Jenye in Kamile v trgovino The North Fake (res se ne morem izogniti temu k-ju), dobili par piškotov, nato pa zagrizli v klanec proti koči Ratsek. Skupaj s številčnimi družinami in mlajšimi pari smo se vzpenjali po lepo urejeni kar široki stezi skozi gozd, nato pa naredili nekaj okljukov in se znašli nad zadnjimi drevesi. Bilo je vroče, dekleti sta se s težkimi nahrbtniki kar natelovadili in v (za njiju rekordnih) 50 minutah smo bili pri "Razgledišču".



Pojedli smo nekaj testenin z mesom, ki jih je že doma pripravila Jenya, nato pa smo nadaljevali prečno proti jugu. Okoli vrhov nad našimi glavami so v pol ure zrasli kumulusi in termika je res delovala v vsej svoji moči, nam pa je bilo zelo vroče.



Malo pred potokom, ki ga je bilo treba prečkati, smo prehiteli dva prijatelja Jenye in Kamile; fanta sta pri ITMC delala kot nosača in za 50 kilogramov, kolikor sta jih včeraj skupaj nesla do koče Ratsek (hrano, plinske bombe), dobila 50$. Ko se enkrat začne debata v ruščini, se je (vsaj kolikor sem tu doživel) ne da zlahka ustaviti. Komaj sem dekleti odvlekel naprej proti 30-metrskemu slapu na koncu prečke.



Ob srečanju z vsakim mimoidočim so se (seveda "pa ruski") pogovorili, kako in kaj, kdo je kdo, kam gre, kako je v koči, koliko ljudi je tam, pa da sem jaz iz Slovenije, ja Slovenije, ne Slovaške itd itd. Srečali smo celo samotarskega pohodnika iz Argentine!!! Večinoma sta klepetali dekleti v ruščini, jaz sem prišel na svoj račun vedno, ko smo srečali Čehe - mi smo govorili kar vsak po svoje. :) Okolica mi ni bila prav nič všeč, saj so hribi izgledali zelo podrti, rastje okoli nas pa je bilo na trenutke podobno mediteranskemu, torej bolj suhe razmere. Julijci so zakon. ;)Pri slapu smo bili na ~2730 m, torej na polovici (koča Ratsek je na 3400 m), hodili pa smo zelo počasi. Čakalo nas je še 2,1 km poti, a kaj, ko je bil ravno ta del najbolj zoprn; pot je speljana po pobočju strme stranske morene, zato smo tam porabili kar nekaj časa in dekleti sta se začeli ustavljati vsakih nekaj korakov. Malo smo se zamotili z učenjem besed - mene sta naučili tistih nekaj osnovnih včeraj, danes, jutri, pojutrijšnjem, zjutraj, opoldne, zvečer, kosilo, nič in kaj v ruščini, potem sta se trudili še z osnovnimi frazami v kirgiščini, pa mi ni šlo prav dobro. :) Od slovenskih besed so ju je navdušile predvsem besede kruh, žlica, kri. In na koncu sta soglasno povedali, da bosta ostali kar pri ruščini, češ da je slovenščina pretežka.Na ~3100 m je začelo zmanjkovati energije, zato sta tudi meni ponudili neko lično zapakirano čokoladko, rekoč, naj si preberem, kaj je notri. Pa se mi res ni dalo in sem se takoj lotil enega konca, nato pa kmalu ugotovil, kaj sta mi hoteli povedati - v čokoladki je bila goveja kri. :) Neke vrste dehidrirana s čokolado zmešana krvavica torej... in ne, okus mi ni bil prav nič všeč. Njima pa čisto normalen. Tudi prav.Zagrnila nas je megla in v daljavi je začelo pridušeno grmeti, ko smo pozno popoldne (bolje zgodaj zvečer) zagledali kočo; za pot smo porabili celih 7 ur. Nekaj 10 m pred kočo so si ruski alpinisti postavili tabor in nas takoj povabili na večerjo, mi pa smo nadaljevali naprej proti koči.



Koča Ratsek leži na ~3400 m tik za stransko moreno ledenika, torej v neke vrste dolinici med stransko moreno in pobočjem Pika Učitelja. Koča je zgrajena iz kamenja, ki sestavlja moreno, ima nekaj prostorov in je bila v zadnjem času v zelo slabem stanju. Ob koči je postavljenih 8 lesenih kočic - kabin brez tal za spanje.



Spanje v sobi (pogradi, brez žimnic) v koči stane 250 somov, v kabini pa 150 somov, zato si večina gornikov/alpinistov prinese s sabo šotore - ti so posejani vse naokoli. Ob koči je ~20 m visok slapič, voda nato teče mimo koče in naprej ob moreni. Baje je bilo v zadnjih letih okoli koče tako nasmeteno, da so šotore postavljali v sami koči... tokrat je izgledalo veliko lepše in res nisem imel pojma, od kod take informacije. Kot je potem povedala Jenya, agencija ITMC (pri kateri je polno zaposlena tudi sama) počasi obnavlja kočo in okolico, zato smo šli naravnost k vodji tabora (oz. odgovorni osebi glede koče, okolice in hkrati kuharju). Povedala mu je, da je iz ITMCja, naju s Kamilo pa je predstavila kot svoja prijatelja in takoj smo dobili čaj, enoločnico ter zastonj postelje v sobi. :) SUPER! :)Pri koči je stalo več kot 20 šotorov, v katerih je bivalo več kot 50 ljudi.



Dvajset jih je sestavljalo odpravo ruskih alpinistov, ki so prišli plezat za 3 tedne, nadaljnjih 20 je bilo ruskih tečajnikov (vsaj tako se mi zdi - danes zjutraj sem jih opazoval pri učenju gibanja v navezi, zabijanja klinov ipd.), ostali so bili domači gorniki, tudi ena vodniška naveza (kirgizistanski profesionalni vodnik in francoska klientka).



Pestra druščina. Ob naslednjem čaju pri vodji tabora smo spoznali še enega Švicarja in na koncu se je izkazalo, da so pri koči Ratsek kar trije - švicarski Mammut želi pomagati pri razvoju gorniškega turizma v Kirgizistanu, zato so skupaj z ITMC začeli obširen projekt. In kot nalašč sem naletel na vodjo projekta, ki mi je povedal, da so v preteklih tednih pod Khan Tengrijem čistili bazo in urejali fiksne vrvi, trenutno čistijo in urejajo okolico koče Ratsek, v prihodnjih tednih pa bodo začeli čistiti bazni tabor pod Pik Leninom. Ob večernem čaju pri vodji tabora sem spoznal še preostala člana Mammutove ekipe – eden izmed njiju bo sočasno z nami v baznem taboru pod Pik Leninom in pozna tudi naše fante iz TERRA-e v Mariboru. Kako je svet majhen!Zvečer se je zjasnilo in nebo je bilo posuto z zvezdami, videli smo nekaj dolgih utrinkov in celo lučke na vrhu enega izmed štiritisočakov nad kočo. Postalo je precej mraz, a vseeno smo z alpskimi kolegi klepetali tja čez polnoč; oba sta zagrizena turna in alpinistična smučarja, da smučam na smučeh Movement Spark se jima je zdelo samoumevno, saj so tudi v Švici izredno popularne za tovrstno aktivnost.Za današnji dan smo se odpovedali Pik Učitelju, saj bi ob našem tempu, kot smo ga imeli do koče, do vrha potrebovali vsaj 8 ur, kar pa bi bila po mojem mnenju predolga tura za našo tročlansko ekipo. Naš novi cilj je bil razgledni vršiček nad ledenikom Ak-Sai približno tri ure od koče.








Noč je na pogradu v koči minila hitro, sanje so (baje) zaradi večje nadmorske višine bolj žive in to je vsekakor veljalo za zadnjo noč – ne vem, kdaj sem nazadnje tako živo sanjal. Zjutraj se nam prav nič ni mudilo vstati in ura je bila že devet, ko smo se zvlekli iz spalk ter pred kočo skuhali mlečni riž z jabolki... mmm, okusen zajtrk. Vreme je bilo slabo – vrhovi so bili v oblakih, občasno je deževalo, zato so se vse ekipe odpovedale ciljem, le samotarski Poljak je krenil proti Piku Učitelju. Mi smo se prekladali okoli koče, Jenya in Kamila sta ob pomoči domačih gornikov plezali na steni ob slapu, jaz pa sem raziskoval moreno in fotografiral okolico.











Marljivi Mammutovi odposlanci so valili velikanske skale pred kočo, saj imajo v načrtu postavitev terase pred vhodom v kočo; v preteklih dneh so že očistili območje ob potoku, ga označili kot zeleno cono (torej območje brez šotorov), nato pa pobrali nekaj vreč smeti po stranski moreni in okoli WCjev. WCja sta dve precej novi kovinski kabini, ki visita s stranske morene proti ledeniku; stara kabina se udira in je že pod kotom 45° nagnjena proti ledeniku.



Za pomoč je sta »Mammuta« najela tudi mlada nosača, ki sta prejšnji dan v kočo prinesla tovor; skupaj so čistili okolico koče, nosača pa bosta še cel teden delala okoli koče.



Mammut bo financiral izgradnjo terase in stopnic okoli koče ter do stranišč, nato pa tudi prenos smeti v dolino; gorniki, ki se potikajo tu naokoli, namreč nimajo prav dosti okoljskega čuta, smeti ležijo vsepovprek in na trenutke izgleda res grdo.Dopoldne nas je vodja tabora spet počastil s čajem in sveže spečenim kruhom, okoli poldneva pa sva se v kratkem obdobju suhega vremena z Jenyo odpravila proti dolini – Kamila se je odločila, da bo še nekaj dni delala družbo nosačema pri koči.Jenya



Kamila



Kmalu po najinem odhodu je začelo deževati in tudi grmeti, zato sva kar urno stopala proti dolini; vmes sva v vrečko nabirala vse smeti, ki sva jih opazila ob koči. Seveda so bili vsi začudeni, ko so naju opazili pobirati smeti, še posebej, ko jim je Jenya povedala, da sem iz Slovenije. Mogoče se jim bo pa le posvetilo, da v nasmetene hribe ne bodo mogli privabiti gorskih turistov.Pod slapom sva naletela na cel kup smeti in na lastne oči videla, kako je domača gornica tebi nič meni nič na mestu odvrgla polno vrečo smeti kljub temu, da je cel dan in pol pri koči Ratsek opazovala »Mammute«, ki so pobirali smeti naokrog. Jah, tako to gre.



Protestno sem pobral tisto veliko vrečo in zraven še zarjaveli 15-kilogramski ostanek elektromotorja ter s tem zbudil zanimanje starejšega gornika. Najprej me je malo fotografiral, potem pa sva hitro ugotovila, da je Avstrijec. V nem-gleščini je seveda povedal, da je že bil na Triglavu in da pozna naše prekrasne hribe – sredi Azije je bilo to res lepo slišati!Nadaljevala sva s sestopom in hitro prehitela punce brez tiste polne vreče smeti – seveda jim je bilo nerodno. A nič ne de. Brez ustavljanja sva sestopala po dveh urah hoje s PVC vrečkama v rokah sva prišla v dolino. Tik pred hotelom naju je ujela nevihta in ko sva prišla do potoka, sva bila že oprana.Z Jenyo pri hotelu Ala-Archa na ~2100 m



V dolini je bilo zelo veliko ljudi, predvsem družin z otroki, ki so prišli na izlet. Upala sva, da bova zaradi velikega števila ljudi in dežja hitro dobila štop, toda prvih 20 avtov je šlo mimo. Nato pa je prišel najbolj »fensi« avto, kar sva jih tu videla, in celo ustavil... na še večje začudenje je bilo prvo vprašanje, ko so se odprla vrata, »do you speak English?« Seveda. Mene so posadili v prtljažnik tega Nissanovega terenca, Jenyo pa na zadnji sedež. Voznik je govoril angleško (prav tako njegovi trije sopotniki) in zelo hitro smo prišli na isto valovno dolžino – poznal je Slovenijo, Ljubljano, Bled, Triglav, MZZ (kratico je celo znal razložiti v slovenščini), rekel je, da je z našim ministrom Rupelom že večkrat pil vod(k)o, potem mi je našteval naše politike, da sem samo izbuljil oči... vseh še jaz nisem poznal. Še posebej je bil navdušen nad našim evropolitikom Lojzom, ki je bil aktiven tudi v osrednji Aziji, o naši mali državici je vedel res presenetljivo veliko. Povedal je, da je Romun, že vse življenje pa dela kot politolog v Kirgistanu.Vožnja do Biškeka je minila res hitro, saj ni zmanjkalo tem za pogovor. Razsute ceste so smrt za avtomobile in baje so avti uničeni po 2-3 letih na teh cestah, avtomobilski motorji pa po ~50.000 kilometrih zaradi nekakovostnega bencina odpovedo. Servisi so noro dragi, zato se avte zelo malo popravlja – raje kupijo nove.Seveda naju prijazni Romun ni vrgel iz avta kar nekje v mestu – vprašal je, kam želiva, in naju tja tudi odpeljal! HVALA!!!Poslovili smo se pred ZUMom – nakupovalnim centrom v središču mesta. V zadnjih dneh sem imel namreč nemalo težav s telefonom, saj sem iz Slovenije prinesel le satelitski telefon, ne pa tudi svojega mobilnika. In še večja napaka – za satelitski telefon sem imel le »cigaretni polnilec« za v avto (ki je na FREEAPPROVED odpravi s solarnim sistemom deloval odlično), ki ga nikjer nisem mogel uporabiti, satelitski telefon pa sem imel že povsem prazen. Z Jenyo sva zato šla v ZUM iskat mobilca in predplačniško SIM kartico zame; razlika v ceni pogovorov in SMSov je očitna – s satelitskim telefonom 1.4€/min, 0.4€ SMS, zelo podobno roaming, torej GSM. Zdaj, ko imam pa MobiCard, je 2som (0.036€)/min in 2.4(0.044€)som SMS. Desetkrat ceneje torej in ker je GSM signal prav do baznega tabora pod Pik Leninom, se mi bo nakup gotovo hitro obrestoval. Za 1800som (30€) sem našel SE J110i.

Zdajle grem večerjat (piščanec z zelenjavo na žaru, pečen krompir, približek grške solate), potem pa s Tanio v mesto. Še 3 dni do odhoda pod Pik Lenin – ja, hitro je šlo!

2 odzivi

  • Nadja  
    28. julij 2008 23:39

    Ja vidim da si se kar znasel,veliko si ze videl in odkril.Sedaj se pa le lepo pripravi na naslednje podvige.Ce bo tako lepo slo,se domov ne bos vec prisel ha ha ha Pa se naprej srecno.Nadja

  • t@nj@  
    29. julij 2008 13:48

    Hej!
    Ko človek sam doma z vročino ne ve več kaj bi počel, na internetu marsikaj odkrije;) med drugim tut tvoje objeve s popotovanja:) kot se bere, se maš super fajn:D pa naj bo tko še naprej-naj bo izkoriščena vsaka sekunda dneva:) na naslednji odpravi pa seveda veliko sreče in uspeha:)
    Lep graparski pozdrav tudi z moje strani;)

Objavite komentar