Napad na Gniliško - premagana!

Idejno odgovornost za tole turo nosi Janko Humar, alpinist iz Baške grape, ki je v domačih hribih zlezel vse in še malo več. Janko, hvala!

Maja, Borut, Samo in jaz (zaseba lanskega Razorja, brez Markota) smo jo tokrat mahnili v dolino Tolminke, parkirali, ko so jekleni konjički začeli rezgetati, in nato nejeverno hodili daaaaleč do snega. Športna smola bi se temu reklo - štartali smo pod 500 m in seveda tam ni bilo snega, pot pa se v začetnem delu le počasi dviga.

No, glavno je, da smo prišli do snega. :) Nad lovsko kočo smo sicer iskali pravo pot, ker smo bili vsi tam prvič, toda Gniliška grapa je tako razpoznavna, da nam ni bilo težko najti.



(s Tolminskega Kuka - fotografijo mi je posredoval Janko, ki nas je tisti dan "slučajno" nadziral z druge strani doline :) hvala)


Plazovina na koncu doline je bila slab obet, razmere zanič - povsem zmrznjeno in kmalu smo hodili vsak po 20 (kasneje 4) zobeh derez.



Razmere so se na začetku bolj strmega dela (vstop v grapo) bistveno izboljšale, saj je iz sten popadal suh sneg in naredil neke vrste trdo kložo.





Prav lepo počasi smo pikali proti robu stene, vmes zlezli čez več kot 55° strm odsek v idealnih plezalnih razmerah, na vrhu stene pa razbijali skorjo in na koncu le prišli na sonček.





Fotograf (levo) in njegova fotomodela (nad njim desno) ...



Nastala fotka: :)







Kolikor se spomnim, je ura povedala, da smo gor hodili 4 ure. Aja, kam gor - zaključili smo na prvem vrhu nad robom stene tik nad potjo Prehodci-Vrh nad Peski. Približno 1850 m je bila tam višina. Na vrhu nismo bili prav dolgo, pihal je zmeren severovzhodnik.

Zadnji metri, zadaj vrtoglavi vstop v steno



Na vrhu



V Gniliško grapo smo kot prvi doslej zasmučali mi štirje; v zgornjem delu so se dvomi o prebojnosti skorje razblinili, prav lepo je šlo po trdem, le padca si ne bi smeli privoščiti, saj bi se končal nekje spodaj sredi razbite plazovine.

Detajl smeri je pribl. 20 metrski prehod tik ob steni (Kuntarja?), kjer je naklonina grape največja (50-°), pa še sneg je bil tam najslabši oz. ga je bilo bolj malo (zato precej trdo) in to mesto smo kot nalašč gor grede obplezali po veliko bolj užitkarski diretissimi. Borči je kot prvi bolj tipal, jaz sem že videl, kako je, Maja in Samo pa sta prišla rutinsko tam čez, ne vem, ali sta se sploh nehala pogovarjati med smučanjem ... :)



Skoraj vsak meter spusta (in vzpona tudi) je zabeležen na "filmski disk" (HD), le še "nekdo" mora najti "nekaj" časa in to čudo zmontirati v užiten filmček.


Saj bom no. ;)

Smuka pod detajlom je bila dobrih 100 m precej užitna, pa ne preveč, da ne bo pomote.



Pod to mestoma premehko kložico je bil namreč neenakomerno zmrznjen stari sneg, ki je delal težave (mi pa čezenj lovili ravnotežje).




Od konca grape po snežišču oz. bolje PLAZIŠČU pa bolj zanič. Po 1000 m smuke smo morali smuči sneti in do avta sestopiti peš.



Zanimivi konci, še se bomo vrnili!

Gniliška grapa, IV+, 500 m.