4/5 Rodice

Po zadnjem sneženju (sreda/četrtek) so minili že trije dnevi in, ker je bila temperatura v visokogorju ob sončnem vremenu vse dni nad lediščem, sem se odpravil proti Rodici.
Mrzlo jutro (VP Zarakovec je zjutraj izmerila -0.1 °C) je bilo super za začetek ture - avto sem pustil pri povsem pomrznjenem snegu na ~1000 m in nadaljeval s smučmi. Ura je bila že čez 9. dopoldne, zato je sonce prijetno grelo. Snežna odeja se je do 1300 m le počasi debelila, pod "mladinsko kočo" pa sem zagledal ogromno plazovino (za moje pojme), ki je povsem napolnila grapo! Plaz, ki je v enem izmed prejšnjih sneženj priletel tu doli, se je ustavil šele ~100 m nad vasjo Grant!!!
Prečil sem plazovino in nadaljeval proti Jehlcu.

V grapi med Špičasto kupo (1662 m) in Jehlcem je bila tudi precej sveža plazovina, sneg pa že povsem ojužen. Vsaj zgornja plast (~ 30 cm) je bila čisto mokra, spodaj pa trša podlaga in s smučmi ni več šlo - je preveč spodnašalo. Nadaljeval sem peš, gazil čez kolena. Po nekaj 10 m sem ugotovil, da takole ne bo nikamor šlo, saj je bilo gaženje vedno "globje", zato sem odvil desno v gozd. Tam je bilo bolje. Na vrhu gozda sem se prijel izrazitega rebra, ki se nadaljuje povsem do Rodičinega južnega grebena (Rodica - Špičasta kupa), saj nisem zaupal nesplazenim nestabilnim pobočjem.
Tako zalitih Peči še nisem videl, snega je res ogromno! V grapah pod Rodico ni skal in ožin, ki motijo v "navadnih" zimah.


Po rebru je šlo precej lepo, saj je očitno veter spihal precej novega snega in se večinoma niti ni toliko udiralo (~20 cm), pa še bolj varno je bilo. Občasno pa sem prišel na "nespihano" območje, kjer sem gazil do pasu.

Po rebru sem dosegel južni greben Rodice in ostrmel ... greben je bil nevaren "še pa še"!
Špičasta kupa pod vsaj 3 m snega (glede na iz snega štrleče krošnje osamljenih dreves)
Detajl


Na grebenu sem naletel na opast nepredvidljive širine, na drugi - zahodni - strani, pa je bila kloža. Kaj zdaj? Peš se mi je udiralo tja nekam v globine, zato sem poskusil s smučmi. A že po nekaj metrih je prav sumljivo počilo in z mirno vestjo sem obrnil (~ 1700 m). Po vseh neprijetnih izkušnjah zadnjega leta (ki me hočeš-nočeš spremljajo na takih turah) sem ocenil, da bi bilo nadaljevanje preveč tvegano.


Malo sem se posončil, občudoval razgled, nato pa sem se pripravil na smučanje.
Zasuta drevesa na zahodnem pobočju Špičaste kupe

Močno obdelana (kontrast in svetlost) fotografija zahodnega pobočja Vogla (1992 m) - super se vidi, kako in kje je sneg (na/s)-pihan.

Oddaljeni (bolje bližnji ;) ) Dolomiti

Še enkrat (kot že s Porezna) greben Vogel-Podrta gora

Prvi metri sestopa na smučeh z grebena niso vredni niti omembe. Ker je bilo maneverskega pogojno varnega prostora bolj malo, sem prvih 10 višincev z grebena štamfal. Prestrmo, preveč razmočen sneg na zavetrni strani opasti. Slabo. Nadaljevanje bi izgledalo podobno še ~25 m, pa sem raje tvegal s hitro napol smukaško prečko proti levi (gledano od zgoraj) na sredo pobočja, kjer se je že splazilo. Prečenje je lepo uspelo, sneg se je za mano plazil proti dolini. Zavijanje je bilo ena sama muka, udiralo se je, da bi se težko bolj (seveda v mokrem snegu!), zato sem čez 50 m prečil nazaj na rebro, kjer sem se vzpenjal. Tudi tam je bil sneg že občutno preveč moker in smučanje je bilo bolj v stilu "čim prej živ dol". V gozdu sem spuščal od drevesa do drevesa, še najbolje je bilo po gozdni cesti pod mladinsko kočo do avta. :) Takle mamo.
Smer vzpona (modra) in smučanja (zelena) - približano iz Ruta.

Prvič doslej sem torej ostal brez vrha Rodice, vrha, kjer sem bil največkrat doslej (>65 x).Dan pa tako nooorooo lep!!! Škoda je bilo iti že domov, zato sem se odpeljal v Sela nad Podmelcem in skočil na Kobiljo glavo, ki sem jo cel dan potiho opazoval.