Prvi dan v Pečeh - Novi vrh

Bil je že čas za obisk Peči in njihovih strmih grap, zato sem se zjutraj odpravil iz Baške grape proti Rutu. Bil sem pozen - ura je bila že čez devet zjutraj - in pričakoval sem slabe razmere. Avto sem pustil na istem mestu kot tri dni prej (v nedeljo na Rodico), nato pa začel gaziti po mokrem snegu proti Novemu vrhu.

Pod vzhodno steno sem se pojavil šele okoli enajstih in sneg je bil že temu primerno moker, jaz pa v kratkih rokavih. Vsake toliko je dol priletela pošiljka kamenja in ledu, zato sem se skril pod čelado in preklopil na kremplje (dereze, cepina). Šel sem v Smer k soncu - smer v levem delu vzhodne stene. Po besedah Janka Humarja (ki ima tu okoli cel kup prvenstvenih vzponov) je Smer k soncu doslej presmučal samo Marko Kogoj, ki se je konec aprila 1984 misleč, da je zavil v lažjo Velikonočno grapo (dobra smučarska IV), pognal z grebena Novega vrha, na polovici ugotovil, da ni prav, preskočil v naslednjo grapo in dokončal uspešen spust.

Ime smučarske smeri Smer k soncu je torej malo ponesrečeno, saj je smučarski spust po plezalni smeri s tem imenom potekal samo v spodnjem delu, medtem ko je v zgornjem delu Marko smučal po smeri Picajzl; plezalna Smer k soncu zaradi hude strmine in skalovitosti v zgornjem delu najbrž nikoli ne bo smučljiva. Po plezalni Smeri k soncu sem se vzpel že lani, a je bilo seveda premalo snega za smučarski spust.

Nad skokom - Smer k soncu



No, tokrat je bilo snega ogromno in gotovo ga od začetkov plezarije v teh koncih še ni bilo toliko. Spodnji skok, ki je zelo redko pokrit s snegom, je tokrat kazal možnost spusta po desni (gledano od spodaj), kjer bi se teoretično dalo skočiti čez kratek kopen odstavek, in po levi, kjer se je na viseči sklad apnenca (60°) prijel sneg. Vzpel sem se po snežnem traku med obema možnima smučarskima prehodoma (ki sem jima napovedal še dan ali dva, potem pa bosta izhlapela), saj je bilo le tam dovolj trdo za vzpon. Sonce je nažigalo in že sem se mislil vrniti, saj sem se bal padajočih izstrelkov. Pogled v nebo je bil na srečo bolj obetaven - konvektivni oblaki so bili vedno bliže soncu in kazalo je, da bom kmalu v senci. JES! Res je bilo tako in izstrelki so izginili.

Srednji del smučarske smeri - Picajzl



Po Smeri k soncu, v zgornjem delu pa po Picajzlu, sem torej zlezel na greben in bil rahlo razočaran sam nad sabo, ker nisem zjutraj prej vstal. V tako mokrem snegu nimam kaj iskati v tako strmi smeri in to sam.

Zadnji metri Picajzla pod grebenom



Pogled z vrha Novega vrha proti Rodici



Na vrhu Novega vrha (1944 m) sem se tako odločil, da se bom v dolino spustil po najbolj položnem (a še vedno ne ravnem :) )prehodu z grebena - to je Jakarjev pesk (40-45°). A to še ni bilo vse!!! Za najtežji del ture se je izkazalo smučanje po neverjetno grdem grebenu, kjer so bile opasti enkrat z ene, drugič z druge strani; na sončni primorski strani se mi je pod nogami plazilo, na severni gorenjski pa sem smučal nad napokami "neodpeljanih" klož. GRDO. Precej živcev je šlo, preden sem se pojavil na sedlu med Novim vrhom in Raskovcem ter zavil v Jakarjev pesk.

Pogled nazaj



Pogled na greben Novega vrha z Raskovca dan kasneje



Zadnji sneg (pribl. 10 cm), ki je padel v ponedeljek, še ni bil sprijet s trdo podlago in je ves čas letel izpod smuči, zato sem smučal res previdno in "narahlo", kolikor se smučati da. Jakarjev pesk je letos res neverjetno zalit, širok, brez grobe plazovine in treh skokov. Pravo smučišče!!!

Blaž je dva dni kasneje moje sledi v Jakarjevem pesku videl takole



Smučišče!



Potem sem prečil čez plazovine v desno in še najbolj užival v vijuganju med drevesi do gozdne ceste. Prismučal sem do avta. Povsem do avta. Luksuz.

Preplezana smer v vzhodni steni Novega vrha (Smer k soncu/2 + Picajzl/2) in smučarski spust po SV grebenu Novega vrha in nato po Jakarjevem pesku



Vzhodna stena Novega vrha