ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

Leto dni po Veselem Toboganu  

Včeraj (24. aprila) je minilo leto dni od druge večje prelomnice v mojih aktivnostih v gorah - izpolnila se mi je dolgoletna želja (smučati s Triglava) in prvič v življenju sem se zelo od blizu srečal s plazom. Tisti četrtek smo splezali Slovensko v Steni in potegnili naravnost čez Müllerja, nato pa po Veselem toboganu na vrh Triglava. Z vrha smo štirje tudi odsmučali, a ni bilo prav dobro. Na koncu strme vesine, ki visi s severnega grebena nad SV pobočjem, se mi je pod nogami utrgala 10x10 m velika kloža. Ujel sem se na zgornjo smučko le meter niže in se tako ustavil, plaz pa je bučno odletel v dolino. Prvo srečanje s plazom torej. In to ravno v najtežji smeri do takrat.
V glavi me je povsem "zabilo", najprej sem nekaj minut dihal in nisem vedel, kaj naj. Oddrsal sem v prvi prehod z vesine, tam pa je bila kratka skalna stopnja in sem moral smuči sneti za slabih 5 m. Načrt o smučanju prek Slovenske čez Steno (ki bi tokrat bila SMUČLJIVA!!!) je takoj odpadel, še čez Begunjska vratca za Cmir mi ni bilo lahko.

Dan kasneje je bilo (doma, na ravnem!) še težje - to pride za tabo. Zavedanje, da je bila sreča tokrat VELIKA SREČA. Komaj sem se privlekel na Šmarno goro in si čistil misli.

Še dan kasneje - torej v soboto - smo šli na srečo spet v hribe; najslabše bi bilo, da bi še nekaj dni ostal doma in se mučil, pa še strah bi me postalo. V soboto smo torej šli na Škrlatico in v res idealnih razmerah (pršič!) presmučali grapo v vzhodni steni, pa še Rokavski ozebnik za zaključek. Tura z veliko začetnico.

Po kratki noči pa še enkrat - po 3 dneh od Tobogana - Triglav. Psiha se je na Škrlatici močno popravila in s Triglava mi je uspel eden lepših (bolj tekočih, uživaških) spustov ... do zadnje strmine, kjer mi je Rok od zgoraj sprožil plaz in en-dva-tri sem bil dol (glej filmček, klik!). Dva plazova v 4 dneh, to je bolj slaba statistika. Pa vseeno temu rečem večja prelomnica, saj je potek dogodkov povzročil premik v glavi. Čas bo pokazal, če v pravo smer ...

Dodajam zapis o 24. aprilu 2008, ki sem ga objavil na Freeapproved, pa je potem cela spletna stran šla "rakom žvižgat", arhivske kopije pa ni bilo. Na srečo sem imel izvirno besedilo nekje v e-nabiralniku.


__________________________________________________

Smučanje z vrha Triglava se prej ali slej pojavi na “seznamu željá” ljubitelja strmih pobočij in oči začnejo same od sebe iskati smučarske prehode. Kakšen alpinistično-smučarski “strokovnjak” bi trdil, da se tam ne da najti prehoda za pravo smučarsko vijuganje, toda poskusiti je vredno, pa čeprav je treba nekaj metrov oddrsavati.

To zimo sem tako opazil strmo vesino, ki v povprečnih zimah (torej na Kredarici vsaj 4 m snega) ponuja zasnežen prehod s pobočja nad Millerjevim kaminom na severni greben Triglava. Na podlagi fotografije z Malega Triglava sem tam nameril povprečni naklon 52° in počakati je bilo treba le na smučljiv Millerjev kamin, potem pa hitro pogledat.

V Vratih se je okoli pol šestih zbralo kar sedem smučarjev: Maja Lobnik (AO TAM), Peter Juvan (AO Rašica), Rok Medja (AO Rodica), Marko Kern (AO Marijana&Marko), Boštjan Bešter (AO Radovljica), Bor Šumrada (AO Freeapproved) in jaz (Mammut, AO Freeapproved). Snega tam še ni bilo, zato smo se proti Steni odpravili peš in malo nad Bistrico nekateri stopili na smuči. Sneg je bil moker, po vrhu pa pomrznjen, zato se je brez smuči udiralo, s smučmi pa večinoma ne preveč. Prvi prag je bil trd, zato smo morali od tam naprej peš, mene pa je spet povleklo na smuči in seveda mi je šlo lažje kot gazeči šesterici.



Na vstopu v Slovensko smer smo se oborožili nadaljevanju primerno in počasi napredovali po smeri navzgor. Mimo macesnov in tja do Belih plati večinoma nismo stopili na skalo, prečka navzdol proti platem je bila precej mehka in zato zoprna. Čez Bele plati smo že morali cepine zatikati za skale, saj so bile te prekrite z rahlo pomrznjenim snegom. Za prve je bilo prostora še dovolj, tisti na koncu kolone pa so imeli že tako razrito, da jim je Markov štrik precej olajšal prehod. V široki Osrednji grapi Bučerjeve stene sploh nismo opazili, le kar široko napoko v snegu (pa ni bila edina v smeri) pod njo. Slovenska grapa nam je za napredovanje nudila grobo plazovino, v začetku Prevčevega izstopa pa smo že bili na pršiču.



Izstop je bil tokrat silno lepo narejen, brez preširokega plaznega jarka in celo s suhim snegom. V manj kot treh urah smo bili sončku na robu Stene (IV, 2, 800 m).

Krajši postanek in lepo zalita vršna gmota Triglava sta nam dala novih moči, na smučeh smo se okoli Glave sprehodili pod SV steno in nekaj metrov pod skokom smuči spet obesili na nahrbtnik.



Bor se je odpeljal sončit in fotografirat naš spust na Kredarico, mi pa smo zagrizli čez skok po levi in desni (Millerjev kamin) strani.



Sneg je bil suh in ni kazal kakšne čudne nestabilnosti. Našli smo prehod (52°), ki sem ga gledal od daleč, in po njem dosegli vesine pod severnim grebenom. Veter je sneg napihal v oster raz, kjer se je med vzpenjanjem prediralo do pasu in še čez.



Izgledalo je, da je smučarsko bolj ugodno (a tudi silno zračno) območje na naši desni, tam je bilo malo več prostora, a tudi več mehkega snega. Da ne bi bilo treba preveč gaziti, smo se na greben vzpeli po sredi vesine, po delu, ki je obrnjen proti SV; naklonina je tam 50-55°, sneg je bil trši kot na S-SZ strani in to je bil dober obet za spust. Po severnem grebenu je bilo kar preprosto najti zasnežene prehode prav do vrha Triglava – večinoma po zahodni strani, tam pa je bilo več napihanega snega in prav sumljivo je izgledalo. Ena kloža se nam je že ob vzponu odpeljala.

Pogled s Kredarice



Smer vzpona



Na vrh Triglava smo prišli okrog pol enih v pretežno oblačnem vremenu, vetra je bilo res malo, temperatura pod lediščem. Iz snega je gledala le zastavica Aljaževega stolpa, zraven stolpa je veter naredil še višji zamet. Hitro smo se začeli pripravljati na spust; Boštjan in Peter sta sestopala peš, Maja, Marko, Rok in jaz pa smo si na vrhu obuli smuči. Prav poseben občutek je zapeljati iznad Aljaža!



Z Majo sva se na spust pripravila malo hitreje in zato odsmučala naprej, Rok in Marko pa sta nama sledila čez nekaj minut. Po grebenu oz. tik pod njim je šlo v začetku lepo, sneg je bil predvidljiv in stabilen. Na polovici grebenskega smučanja smo morali nekaj metrov po zahodnem pobočju navzdol, trda kloža se ni odpeljala tudi pod skakajočimi 100 kilogrami (test še pred smučanjem). Prečko nazaj na greben (za mini-malenkost navzgor) nam je omogočilo kar veliko ivje na kamenju, sledilo je nekaj izpostavljenih metrov napol po opasti.



Potem pa strma vesina (SV) z grebena. Tam je bil predvidljiv trd suh sneg, nekaj metrov pod grebenom je bilo treba paziti le na skalno stopnjo, ki je bila ponekod na tanko poprhana. Zračno smučanje nad dolino Vrat je bilo po zaslugi dobrega snega sprva prav v redu. Po vesini je medtem začel peš sestopati Peter, Boštjan pa je že sestopal čez skok Millerja.

Kot sem si ogledal med vzponom, sem nameraval na S-SZ strani vesine narediti nekaj zavojev in nato prečiti nazaj proti SV na vrh prehoda, ki bi me pripeljal na spodnje pobočje, zato sem s trde podlage zapeljal čez napihani raz. Ogledal sem si, kje bom izpeljal zavoj, malo spustil in obremenil sneg, da bi začel obračati (50+°), ko je počilo in me spodneslo – pod nogami se mi je bučno speljala kloža, ki je odletela tja nekam proti Steni. Na zgornjo (levo) smučko sem se ujel dober meter nižje, spodnjo mi je hotel vzeti sneg, a sem se ustavil na trdi podlagi. Maja je bila le nekaj metrov nad mano, Marko in Rok sta še vedno smučala ob grebenu in nista videla, kaj se je zgodilo. Ko sta se prikazala nad vesino, je Marko kmalu začel smučati proti skalni stopnji, z Majo pa sva vpila, naj malo počaka. Sam sem v roke vzel cepin in se miril. Ko je postalo malo bolj jasno, da razmere niso dobre, se je Marko vrnil na greben in se pripravil na peš sestop.



Za nobeno ceno nisem hotel nazaj na napihani sneg (pa čeprav le za 10 m – tam je bila najbolj logična smučarska varianta), zavijati pa si na tako zračni vesini tudi nisem več upal, zato sem le abručal po ozki trdi grapici vzporedno s “pravim” smučarskim prehodom. V tej grapici je bilo snega premalo in bila je preozka, zato bi moral 20 m spustiti naravnost navzdol (od spodaj mi je pomagal sestopajoči Peter).



Spusta naravnost dol zaradu plazú nekaj minut prej nisem bil sposoben – čez preozek prehod (5 m) sem tako sestopil peš, nato pa nadaljeval s smučanjem. Maja je nekaj metrov više storila isto, pod ozkim delom pa sta na smuči skočila oba – ona in tudi Peter. Po pršiču SV stene (IV+) smo uživali do Boštjana pod skokom.

Pogled navzgor je obetal samo eno – da bo Rok s smučmi tvegal tudi čez napihani raz, kjer se nam je ob vzponu tako zelo prediralo. Počasi se je prebijal čez tistih 10+ zelo zračnih metrov in se nekaj minut zatem z Markom pripeljal po SV steni. Lepo, bravo! S 87 smučarskimi dnevi v tej sezoni (do včeraj) si je Rok res zaslužil priložnost za spust z Očaka.

S Kredarice je prismučal še Bor (rjav, kot da bi bil cel mesec na morju!) in mimo Doma Valentina Staniča smo dosegli Begunjska vratca. Pogled na presmučano smer je (vsaj meni) povzročal občutke tam nekje med zadovoljstvom, veseljem, strahom… Vsi skupaj smo po pršiču odsmučali v krnico za Cmirom, prečili pod Vrbanovimi špicami, nato pa se izživljali nad vedno bolj mokrimi pobočji tja proti Vratom. Spodaj je bilo res gnilo, sneg se je prediral do skal, a do gozda smo še lahko pripeljali (Rok seveda še malo dlje – vsak meter šteje!). Peš sestop je bil nujno zlo, a mislim, da je tistih nekaj minut sestopa za 24. april pravi luksuz!

Turo smo zaključili na sončku pri Aljažu daleč pod “Veselim toboganom” – tako naj se imenuje presmučana smer (ali to slučajno ni bil prvi spust?), ki z Vrha poteka po res zelo smučarskih prehodih. Severni greben ne predstavlja posebnih težav, zahtevna pa sta izpostavljena strma (50-55°) vesina pod grebenom in zgornji del prehoda proti pobočjem SV stene Triglava (zelo zračno), zato VI-.



Celi ekipi BRAVO za doseženo in vsem hvala za družbo na tako imenitni turi!
_______________________________________________

Glej tudi zapis Marka na spletišču Marijana & Marko (klik!) in Boštjanovo fotogalerijo (klik!)

Ponovno sem naredil izbor iz celega kupa fotografij, ki so mi jih posredovali Marko, Boštjan, Bor in Miran Hladnik (z Begunjskih vratc - glej njegovo galerijo, klik!). Na nekatere sem vrisal tudi smeri vzpona in spusta, pa še kaj.

Fotografije (92!) v galeriji, klik!

Nekaj malega sem na turi posnel tudi z digitalno kamero; žal nisem imel baterij za "naglavno" kamero, ki sem jo imel cel dan na čeladi. Posnetkov je torej bolj malo, pa še to večinoma s počitkov.



Že tri dni za našim spustom se je še nekdo lotil Veselega tobogana, a je zdrsnil, se srečno ujel, nato pa sestopil peš. Sreča v nesreči!



Vir: AO Rašica

Po Veselem toboganu sem s Triglava smučal še po dveh smereh - 27. aprila 08 po Gorjanski (V) in 15. aprila 09 po novi smeri Po grapi s severnega grebena (V+); ocene povedo vse, tobogan je bil za korak težji od ostalih smeri.

2 odzivi

  • andrejV  
    26. april 2009 19:38

    Noro je tole zgledalo. Če bi si le js upal...več kot do Turskega žleba mi ni še ni ratalo... ;) Torej nič resnega.

    Me pa zanima (če ni skrivnost) kero kamero uporabljaš pri svojih dogodivščinah?
    Slika je super in zgleda da je tud nosilc za čelado dober narejen, k jo nič ne trese. Kok kaj stane?

    Hvala za info...
    Andrej

  • Jaka Ortar  
    27. april 2009 22:13

    Kamera ni bila moja, Anžetova je. Zato ti predlagam, da skočiš na http://anzecokl.com/ in vprašaš njega. ;)

Objavite komentar