Petmetrska snežna luknja pod Voglom!!!

Na spodnji postaji gondole pod Voglom so me presenetili z informacijo, da se je pred dnevi še dalo prismučati po "Žagarju" do konca, bolj svežih informacij pa da nimajo. Opa. :)

Pa sem šel z gondolo gor. Sneg je ponoči pomrznil - dobil je tanko skorjo, smučarska proga od SKI hotela proti Zadnjemu Voglu pa je prav lepo pomrznila in se mi ni bilo treba toliko potiskati.



Na Pl. Zadnji Vogel sem srečal Lojzeta in njegovega prijatelja, ki sta že prismučala z Vogla. Po prijetnem klepetu sta se odpeljala v dolino, jaz pa po njunih sledeh proti Voglu. Želel sem namreč izmeriti količino vode v snegu na območju, kjer v poletnem času merim padavine s fiksnimi totalizatorji. Glede na podatke iz kopnega obdobja sem upravičeno sklepal, da bom največ padavin v snegu izmeril čim bliže grebenu.

Sneg je bil že hudo ojužen, temperatura pa že blizu +10 °C, ko sem lezel iznad Pl. Zadnji Vogel proti Voglu. Zelo me je spodnašalo in me enkrat skoraj odneslo na smučeh, potem pa sem raje nadaljeval peš - s smučmi v rokah. Na zadnji uravnavi pod Voglom sem našel primerno mesto za izkop profila in se po malici lotil dela. Ura je bila enajst (11), za popoldan pa so bile napovedane plohe (in nevihte?).



Z lavinsko sondo sem že med iskanjem primernega mesta za izkop profila ugotovil, da je snega več kot 325 cm, kolikor meri moja sonda. Zato sem začel kopati na široko in precej veliko (površinsko!) luknjo - pri večji globini postane težava pomanjkanje prostora, snega pa tudi ne moreš metati više kot 3 metre (marca 2006 sem tako izkopal 315 cm na Pl. Zadnji Vogel)!

Joj, kako dolgo je trajalo! Vsake toliko sem prišel iz luknje na požirek pijače, na grižljaj banane in energetske ploščice, pa pogledat, kakšno je vreme zunaj. :) V luknji namreč ni pihalo in sem bil v kratkih rokavih, medtem ko je na planem pihal zmeren, občasno sunkovit veter južnih smeri. Pooblačilo se je, radarska slika je kazala padavine nad Podrto goro. Blizu!

Ko sem s sondo končno prišel do tal, sem bil že na skoraj 3 metrih globine. Neverjetno, snega torej okoli 5 metrov?! Na treh metrih globine sem si pustil poličko, na katero sem iz večje globine metal sneg ter ga potem s poličke vrgel ven iz luknje. Drugače enostavno ni šlo. Zaradi dolgotrajnega dela z ostrimi snežnimi kristali sem imel členke že zelo krvave in zunaj je ležal rdeč sneg, prav smrdelo je po krvi. Upal sem, da je lokalni medved prehlajen. ;)

Po slabih petih (!!!) urah sem prišel do tal. Debelina snežne odeje: 500 cm. Izjemno! In vsekakor ni napaka, saj primerjava količine vsebovane vode z ostalimi profili potrjuje veliko debelino snega.



Luknja je bila tako globoka, da sem imel težave s hojo - pravzaprav plezanjem - ven iz nje.







Zaradi velike količine snega mi je tudi zajem vzorca vzel relativno ogromno časa - skoraj eno uro sem s cevjo prebadal sneg. A uspelo je. To je glavno! Vmes je celo zagrmelo, videl sem dežne zavese SZ od Vogla, tudi pri meni je bilo nekaj kapelj.



Po petih urah fitnesa: krvavi členki, uničena (aluminijasta!) lopata, uničena lavinska sonda. Živ in dobre volje. :)
Spust je bil kar ok, le sneg je bil silno počasen in sem se moral na vseh položnejših delih do "Žagarja" potiskati. Sondo, ki se ji je pokvaril sistem za sprostitev elastike - za zložit skupaj, sem kar vlekel za sabo. Kaj pa naj?

Žagarjev graben je bil res še dovolj zasnežen; pod znanim S-om sem moral 3 m po kopnem, nato čez 50 m še enkrat (nekaj metrov), potem pa praktično brez ustavljanja do parkiranega ratraka tik nad parkiriščem. Superca!