"Julijska" turnosmučarska prvaka v enem dnevu!

Če je Kanjavec s 2569 m najvišji slovenski turnosmučarski vrh in tako "kralj", kamniški Grintovec z 2558 m drugi na lestvici, je Glava v Zaplanji kraljica Julijskih Alp. Ponuja namreč super smučarske terene z 2556 m. Vsi slovenskih vrhovi, ki so višji od teh treh, so po težavnosti že v okvirih alpinističnega smučanja.

Toda mi se je nismo lotili s prijazne bohinjske strani, pač pa z divje trentarske.

Smer vzpona z Zadnjiškega Ozebnika



Ura je bila 4:30, ko smo Samo, Blaž in jaz že hodili od avta (pri tovorni žičnici Zadnjica-Pogačnikov dom) na pribl. 700 m proti zatrepu Zadnjice. Lučke so nam osvetljevale pot, v stene okoli nas se je zaganjal močan veter. Ups, tole pa ni bilo ravno pričakovano!

V zatrepu smo zavili proti Luknji in po prečenju ogromne plazovine ujeli precej udobno pot. Kar ni in ni bilo konca srpentin, snega pa od nikoder! Le občasno smo morali prečiti kakšno snežno krpo, šele zgoraj tik pod 1500 m je bilo prvič bolj resno. Plazovi so namreč zgladili podlago v grapi, ki jo pot preči. Bilo je relativno toplo, občasno vetrovno, sosednji Pihavec pa je zaradi vetra bučal in na njegovem vrhu smo brez težav opazili poledice močnega vetra.

Zazdelo se mi je, da smo že na izteku grape izpod Skoka, ki sva jo z Blažem opazovala že med vzponom na Zadnjiški Ozebnik deset dni prej. Šele, ko sem na desni zagledal nadaljevanje poti proti Doliču, smo vedeli, da smo prav. Obuli smo dereze, vzeli cepin in zagrizli v klanec.

Vstop v grapo je bil siten, globok plazni jarek v vpadnici vsega nad nami.



Najprej sem še razmišljal v stilu: "Kaj če ...", pa sem tok misli raje zavestno zaustavil in čim hitreje sledil Samotu in Blažu.





Po nekaj deset metrih je z levega pobočja prišla pot proti Doliču, ki je nadaljevala proti desni in v nekaj srpentinah dosegla z macesni poraščeno rebro desno od grape. Strme prečke so v nepredelanem snegu silno zoprne, zato smo jo "užgali" naravnost navzgor.



Macesni so bili pravo nasprotje divjini, ki smo jo okusili nekaj metrov niže, in nadaljevanje je izgledalo bolj obetavno. Seveda smo se že po razritem uvodu odločili, da se tu ne bomo vračali v dolino in da bomo šli nazaj v Zadnjico čez Kanjavec ter Prehodavce. Teoretično najbližja pot tja bi bila prek Doliča (še vedno smo bili v območju letne poti proti Doliču) in zanjo je "navijal" Samo, mene pa zaradi dolgega prečenja pod Zelenicami ni prav nič vleklo tja in sem bil bolj za vzpon prek Skoka (je to sploh pravo poimenovanje???).



Odločili smo za slednjo možnost. Najprej smo morali prečiti v levo po kar zoprnem (nepredelanem, s skorjo pokritem) snegu, ki je bil še najbolj ugoden - zelo trd - na že splazenih delih.



Tudi pribl. 20 m sestopa nam ni ušlo, potem pa se je na pribl. 1700 m začelo gaženje proti Triglavu.
Levo omenjeni greben z macesni



Najprej se je naprezal Samo, nato dooolgo neumoren Blaž, na koncu še jaz in po malo manj kot 5 urah iz doline smo prišli na sedlo (pribl. 2380 m) med Vrhom Zelenic in Sfingo.



Blaž gazi



Samo



Tik pod sedlom je bil sneg zelo neugoden: 1-2 cm skorje in pribl. 40 cm nepredelanega snega pod njo, naklonina pa se je proti vrhu stopnjevala do slabih 40°. Toda to je bila še vedno najbolj ugodna možnost.



Na sedlu smo prišli na sonček, če ga niso ravno zakrivali oblaki, in predvsem na orkanski veter.





Tri - zaradi vetra - le deloma uspele fotke







No, na začetku še ni bilo tako hudo, le tam do ~100 km/h. :) Sneg je bil temu primeren - trd, da je večinoma držal nas pešce.



Med prečenjem proti vršni piramidi Triglava smo prišli neposredno nad rob Stene in naravnost na udar SZ vetra. Tam - in še posebej na sedlu med Triglavom in Glavo v Zaplanji - pa je bil veter orkanski! Prek 120 km/h in ocenjujem, da so bili tisti najhujši sunki do 150 km/h! Groza.







Šli smo pogledat, če je Lojz doma, pa ga ni bilo, zato smo kar peš sestopili v prvo depresijo južno od Morbegne (izvirno ime naj bi bilo "Morbegno", ne -a!).



Bili smo na zavetrni strani in hodili smo po kloži. Kakšne zimske razmere 2. maja!



Peš smo potem nadaljevali še nekaj minut, dokler nismo prišli stran od močnega vetra na pribl. 2400 m.



Tam smo končno skočili na smuči in odsmučali po levi strani Šmarjetne glave do poti Planika-Dolič.





Tam smo spet vpregli pse, prečili pod Šmarjetno glavo, poiskali prehod mimo Doliča in prišli na smučino Velska dolina-Hribarice.



Na Hribaricah (kako izjemno so letos zalite!!!) smo se kljub utrujenosti usmerili proti Kanjavcu in se vzpeli na njegov zahodni vrh.













Vmes smo iz plohe dobil nekaj sodre, snežink in kapelj dežja, z vrha pa smo opazovali bližajoče se padavine na SZ.

Spust na Prehodavce je bil kar ok, s Prehodavcev v Zadnjico pa v zgornjem delu na meji varnega.



Ni veliko manjkalo, pa bi se sneg obilno plazil.



V Zadnjici smo smuči sneli na pribl. 950 m - torej 2100 m smuke. Niti ni malo! :) Vzponov pa prek 2400 m. Zame največ po februarju 2008.