Za zaključek s Kredarice v Krmo

Po precej vetrovni noči se je veter proti jutru le polegel. Ni več bučalo okoli koče in v sobi ni bilo več čutiti prepiha. Zunaj se je že danilo, ko sem skočil iz postelje in letel ven pred kočo pogledat, kako dobro je pomrznil sneg.

Slabo. Premalo. Pri +5 °C in več kot 50 % zračni vlagi je bilo izhlapevanja premalo. Nastala je le površinska skorjica. Nič ne bo z Vrhom. Prečke pod Malim Triglavom namreč postanejo zelo nevarne, saj jih sonce že zgodaj dopoldne "nabije na polno".

Popil sem nekaj požirkov, se poslovil od vremenkotov in šel s smučmi v rokah na vrh Kredarice. Veter je še vlekel do 50 km/h, a mraza ni bilo. Pogledal sem si SV steno Triglava; Müllerjev kamin je za silo še pobeljen, Veseli tobogan je neuporaben (v spodnjem delu gleda skala, na najtežjem delu oster raz, zgoraj že kuka ven pas skal čez celo širino). Edino še smer "Po grapi s severnega grebena" izgleda uporabna. Seveda je vprašljiva kvaliteta snega, v "čofti" je tam za spust prestrmo.

Pred pol sedmo zjutraj sem že odbrzel v dolino. Najprej je bil sneg celo dovolj trd, da me je držal, potem sem imel malo skorje, večino časa pa prav užitno smuko po spomladanskem predelanem snegu. In že na vrhu sem se odločil, da bom izkoristil priložnost (da sem bil sam) in odpeljal v "enem šusu", torej povsem brez ustavljanja. Pa je šlo. Če se ne bi "ubijal" po plazovini tik nad gozdom, bi zaključil v 10 minutah, tako pa je bilo malo manj kot 15 minut. In res je bilo super voziti brez ustavljanja!

Še zadnjič v tej sezoni sem snel smuči in sestopil do avta (pri garažah).