Umik v bazo

Počasi se je iztekal naš čas v ABCju in tudi vreme se je ponoči sfižilo, zato smo kar v sneženju pospravili opremo in v megli začeli sestopati v bazo.





Otočki, ki so ostali za nami



Da ne bi Tadej imel nahrbtnika, sta vso njegovo opremo nosila nosača. Zraven sta imela še naše šotore, zato pa je zmanjkalo prostora za odpadke (embalažo in tudi prazne bombe). Hotela sta jih pustiti kar tam, zato sem jima vzel svoj šotor in ga nesel sam, onadva pa sta pobrala smeti. Sam sem si tako naložil kar preveč (praktično vso opremo razen smeti), nahrbtnik je kar ječal pod težo. Dobesedno!



Z Urbanovcem sva smučala, tudi Tadej je bil na smučeh, a privezan na Arneta in Anžeta, saj ga je še vedno bolel gleženj.



Ostali so sestopali peš. V megli smo se na kar preveč ravnem ledeniku izgubili in pravo smer našli s pomočjo GPSa in shranjene poti vzpona.



Urbanovc



Sestop



V spodnjem delu "belega dela"



Na sredinski moreni je bilo smuke konec; Tadej je najprej skakal po eni ogi, Arne in Anže sta mu iz palic, armafleksa in prusika izdelala bergle, pa ni dosti pomagalo. Bor je bil s prvim nosačem že pri "piramidi", Urbanovc ni bil dosti zadaj, drugi nosač in jaz pa sva bila približno 15 minut pred Tadejem, Anžetom in Arnetom. Bor in Urbanovc sta pri piramidi pustila nahrbtnika in se vrnila do peteronoge trojice, jaz pa sem zaradi teže še svojega komaj nosil in sem s sestopom nadaljeval.





Ni bilo lepo. Nahrbtnika nisem upal sneti prav od 4100 m naprej, ko sem nanj pritrdil smuči, saj je začel pokati (in eno leto kasneje je zato dejansko počil) in zelo zelo težko sem si ga spet nadel.



Tudi ustavljanje je bilo pravi napor pri 40 kilogramskem tovoru, zato se za dlje kot 15 s nisem ustavljal in še takrat sem le nahrbtnik naslonil na palice, da sem lahko normalno dihal. Seveda ni bilo mogoče piti in jesti, le 1.5 litra čaja, ki je bingljal v čutari, sem pospravil, pa še 3 energetske tablice, ki so bile v žepu hlač. Samo hitel sem proti bazi in kar smejalo se mi je, ko sem po tednu dni spet zagledal travo in svizce!!!





Na ovinku, kjer sem iz glavne doline moral 100 m navzgor v stransko dolino naše baze, me je ujela nevihta s sodro in nato še močan outflow iz nevihte (nevihtni piš), ki mi je pihal od spredaj. Bil sem že precej dehidriran in psihično čuden, kar naglas sem si prepeval Mlakarjeve pesmi in se režal kot kak butec.

Čez potok nisem upal sam, zato sem se drl in iz baze sta me prišla usmerjati Vadim in Đani. Ob 16 h sem bil v bazi, torej po 6 h s sredinske morene, po 7 in pol iz ABCja.







Po hrani in pijači sem prišel k sebi in ostalim povedal, kakšna je situacija - da bodo ostali sestopili v enem kosu do konca, da ima Tadej težave, da Urbanovc in Bor pomagata ostalim trem.

Vadimu to ni bilo najbolj všeč, zato jim je šel naproti s šotorom, kjer bi si lahko čez noč odpočili.





Večerni utrinki nad bazo





Večerja



Dobro uro za mano sta v bazo prišla oba nosača, ob 21 h Bor in Urbanovc.





Bila sta videti zelo zelo izčrpana in sta se kar malo čudno obnašala. :) Sta kaj pila? ;)

Povedala sta, da je s Tadejem hudo in da se je tudi Anžetu "prebudila" stara poškodba kolena. Okoli polnoči so prišli še ostali - Anže je nosil nahrbtnika, Arne in Vadim pa izmenično Tadeja. Ta je bil že kar zelen. Samo spat!