Finale - Pik Byeliy
Po dveh urah spanja me je ob 1:15 zbudil Bor; Pik Byeliy je bil doslej neosvojen zaradi serakov, ki z vseh strani napadajo njegove stene. Seraki teoretično bolj oživijo čez dan, ko se ogreje, zato je bilo treba biti zgoden in še pred 8. uro zjutraj mimo podirajočega se ledu. Zato tako zgodna ura.
Na Kitajskem se je močno bliskalo, pri nas je bilo jasno in -3 °C. Urbanovc se je odpovedal vzponu, zato sva se sama z Arnetom ob 2:30 odpravila iz ABCja. 
Arne že nekaj let ni stal na smučeh, a si jih je tokrat za bolj varen pristop po ledeniku izposodil. Po sledi, ki sem jo med vzponom na sedlo s Kitajsko v GPS shranil nekaj dni prej, sva počasi med razpokami napredovala po ledeniku navzgor. Krasna noč, same zvezde, Arne je kar lučko ugasnil. :)
Kar hitro sva bila na sedlu in tam zavila desno proti najinemu vrhu. Položen ledenik je postregel z nekaj razpokami, a sva brez težav v dveh urah prišla do začetka smeri na približno 5110 m. 
Ravno se je začelo daniti, ko sva ob petih štartala nenavezana po prvi grapi navzgor. 
Na Kitajskem se že dani!
Izmenjaje sva gazila po do 50° strmi grapi v pršiču, skorji in tudi ledu. 
Za vrhom grape naju je pričakala kratka strma prečka po vrhu vesine, nato pa prvi ključ - opast. 
Meni ni bilo jasno, kako bova zlezla čez, Arne pa se je mojstrsko lotil podiranja in bil hitro čez, potem pa je še meni pomagal. 
Sam ne bi prišel. 
Krasen jutranji prizor na malo več kot 5300 m - za oba MAX.
Ravno je posijalo sonce in priča sva bila čudovitim prizorom naokoli, žal pa so se najvišji vrhovi gorovja Kokshaal-Too (Pik Dankova, Pik Kosmos) že skivali v meglicah in nasploh je bilo ozračje videti precej vlažno. Hm.
Nadaljevanje je izgledalo ok. Bila sva že skoraj na polovici vršnega masiva najvišjega devičnika gorovja, čakal naju je položen "sprehod" do naslednje grape. 
Zaradi bližine razpok in serakov le nekaj deset metrov niže sva se navezala in tako nadaljevala. Bila sva že blizu naslednjemu ključu - ledenemu slapu v zgornjem delu grape; za njim je čakal le še prehod na greben, nato pa položen greben skoraj do vrha. Blizu, pa še tako daleč. In seveda vse to pod 50 metrskimi seraki.
Na lepem je začelo grmeti in opazil sem ogromen pršni plaz na Kitajskem. JOJ! Saj res .. Od zadnjega sneženja plazovi še niso povsod odleteli, ker je bilo premraz, tokrat pa je bilo že jutro najtoplejše in ob močnem soncu je sneg začel leteti dol. Tudi čez naju je priletel t.i. spin-drift, zgoraj je bilo očitno pobočje še polno zadnjega snega.
Tveganje zaradi serakov sva bila pripravljena sprejeti, plazov pa ne. Obrnila sva na približno 5400 m, torej "le" slabih 300 m pod vrhom. Ura je bila pa šele sedem. A ni kaj, varnost najprej.
Čez opast me je Arne varoval, jaz nato od spodaj njega. Malo sva snemala in se nastavljala soncu, od 5110 m pa odsmučala po smeri pristopa.
Kljub obratu nasmejani Arne :)
Sestop
Malo pod Arnetom imava že smuči
Javljanje v ABC
Arne v elementu
SVAŠTA.
V zgornjem delu sva bila še dovolj zgodna (ledenik pa dovolj položen in skrit soncu), da sva ujela zelo tanek pršič na trdi podlagi, niže pa je bil sneg že ojužen.
Arnetu je šlo iz zavoja v zavoj bolje, glede na obutev (gojzarji!) pa zelo dobro. Čez razpoke sva peljala kar naravnost - smuk, le v eno se je zataknila Arnetova smučka. A ni bilo hujšega. Ob 10 h sva srečno prismučala v ABC.
Opoldne je bilo izjemno vroče, v senci kar +15.6 °C, brez vetra, na soncu za kratke rokave! Nenadoma je začelo "zapirati" rasli so Cb (kumulonimbusi - nevihtni oblaki), v petnajstih minutah je temperatura padla na -1.6 °C!!! V najbolj glasni nevihti na odpravi je padlo 5 cm snega. Pol ure kasneje se je zjasnilo in spet ogrelo. ŠE DOBRO, DA SVA OBRNILA!
V šotoru med nevihto
V ABC sta prišla oba nosača in nam prinesla zaloge. Hrane. Mnjami!
Đani je sam sestopil v bazo ...
... Boštjan pa je iz nje osvojil vrh 4568 m in mu nadel ime Pik Marjin (baje že prej osvojen in imenovan Pik Alpinist). Opravil je prvi smučarski spust z vrha!
Dokaz:
In ena super fotka plohe nekje na severu
