Smučarski vrhunec in Pik Plaza
Poslastica!
Že pred odpravo sva z Urbanovcem na fotografijah Rusov in Novozelandcev opazila nezgrešljivo vzhodno vesino predvrha Pik Neizvestniy, ki so jo Novozelandci po sredi že preplezali. Fantastično zasneženo pobočje brez razpok je od daleč izgledalo pravo smučišče in tudi ne prehud zalogaj. Zakaj pa ne?!
Zjutraj sva se sama na štriku odpravila iz ABC proti najinemu cilju; nekaj časa še po sledeh prejšnjega dne (deloma isti dostop kot za Zastavo), nato mimo za Tadeja in zame nesrečnih razpok pod Pik Aninom. Lepo je bilo pomrznjeno in razpok še čutila nisva, videla pa sva Anžetove in Arnetove sledi prejšnjega dne, ko se jima je učitno udrlo v vsako večjo razpoko. :)
Samo čez krajno poč sva malo bolj morala pogledati, kako in kaj, sicer sva lepo na smučeh dosegla greben med vrhoma Pik Anin in Pik Neizvestniy. Po jutranji toaleti sva se prijela SV grebena in po njem počaaasi napredovala navzgor.
Kakšno mesto za jutranje "kamor gre še cesar peš"!
Začetek ostrega grebena
Na levi - prisojni - strani je bil pod nekaj centimetri mokrega snega grd drobljiv led, kjer sva se morala za trden prijem ukvarjati z vsakim zapikom cepina! Slabo. 
Na desni strani je bil sneg zaradi sence še vedno suh, pa še več ga je bilo, pod njim pa prav tak led. 
Z bližanjem 5000 m se je vedno bolj čutila tudi nadmorska višina, zato sva morala hoditi bolj pametno in počasi.
Takole sva bila videti od daleč malo nad 5000 m
Še nekaj metrov do grebena!
Strmo vzhodno pobočje ...
... se konča skoraj 400 m niže!
Đani in Borči sta medtem iz ABCja naskakovala novi vršiček proti SV, tako da sta naju lahko opazovala skoraj ves čas! :) Takole sta naju videla.
Na vrhu pobočja sva prišla na kratek položen greben, po njem pa na vrh. Predvrh, 5130 m - za oba najviše dotlej. 
Glavni vrh Pik Neizvestniy je bil še kar daleč in bi se do njega morala najprej nekaj metrov spustiti, nato pa prečiti še razmeroma dolg greben. Novozelandci so za vzpon potrebovali kar pet ur! Panorama:
Urbanovca je vleklo naprej na glavni vrh, sam pa sem bil hitro odločen, da takoj odsmučam, saj sem se bal, da bi sonce s časom preveč spremenilo razmere na vzhodni vesini. 
Urbanovc je bil po krajšem premisleku tudi za. Bila sva dobro razpoložena, kar je pred takim spustom pomembno. 
Po postaji sva se javila v ABC, od koder so nas fantje že "streljali" s fotoaparaati in kamero - območje najinega spusta je bilo iz bližine tabora namreč dobro vidno.
Opazovala sva tudi kitajsko stran gorovja; sami neosvojeni divji vrhovi, nepoimenovani, pod njimi pa razsuti ledeniki. Tudi Pik Byeliy je bil kot na dlani!
Da naju višina še ni preveč zdelala sva si dokazala s tvorjenjem imena enega izmed ledenikov - iz najinih začetnic. :) Za korajžo in dodatno energijo sva si razdelila gel, nato pa se pripravila na spust.
Prvi nekaj metrov je bilo kar zračnih, a ne prestrmih - šlo je za poševen smuk po robu opasti, ki je visela proti Kitajski (bila sva na meji), na severni kirgizistanski strani pa je pobočje po nekaj deset metrih izginilo in se je videl šele ledenik 600 m niže. Sneg je bil spremenljiv, od trdega, da so škripali robniki, do mehkega, kjer se je malo ugreznilo. 
Sledilo je še nekaj deset metrov malo bolj strmega poševnega smuka po sončnem grebenu, kjer se je sneg pod smučmi že plazil. Neugodno. Hitro sva se znašla na vrhu strmega pobočja. Najinega cilja.
V zgornjem delu svinjsko strmo, čez 55°, občutek izpostavljenosti precejšen. Nad snegom nisem bil navdušen, saj je bilo pod zelo zelo rahlo skorjico pet centimetrov zraka z malo novega snega, nato pa drobljiv vodni led. Robniki so rohneli in nisem bil prepričan, ali še nadzorujem hitrost, pobočje pa neizprosno strmo do izteka 400 m niže na ledeniku. V zelo dolgih zavojih sem poskušal nadzorovati hitrost in nekako je šlo. Občutek sem imel, da je bilo zelo na meji, da je ravno še šlo. Ker mi sneg ni bil všeč, sem nekaj metrov poskusil še po senčni strani, tam pa me je odvrnila kloža. Pa nazaj. Urbanovc je medtem že prismučal mimo in nadaljeval proti levi (gledano od zgoraj). Pobočje se počasi položi proti 45°, a je na njegovem dnu krajna poč. Ne sme biti padca!
Ko sva končno bila ven iz hudega, je bilo smučanje bolj uživaško in manj napeto, Urbanovc je naredil celo brezhiben 360° obrat! :)
V spodnjem delu
Pobočje - vedno više vedno bolj strmo!
Pogled od Borčija ...
... in od kamermana Anžeta pri ABCju
Veselje Urbanovca
Skoraj po sredini pobočja je že potegnil plaz, zato sva se držala bliže SV grebenu in v spodnjem delu naletela na precej dober sneg. 
Vsak po svoji strani ozkega grebena sva prišla do mesta, kjer sva pustila pse, nato pa je Urbanovc kar odletel naprej v smuk preži čez krajno poč in tudi ledenik ga ni ustavil, čeprav je zapeljal čez nekaj razpok. In kaj je meni preostalo drugega, kot da ponovim vajo za njim?! :) 
Pa tako prav do ABCja. Jao. 
BRAVO URBANOVC, za oba je bil to eden težjih spustov doslej, top3. Štiristo (400) metrov visoki smeri sva dala ime Skriti led in ji pritisnila nedvoumno šestico (VI).
Pogled na zgornji del skozi teleobjektiv izpred ABCja
Rdeča vzpon, modra spust.
Bor in Đani sta zlezla na nov vrh - skoraj 5000 m visok Pik Plaza. Zadnji metri - Đani:
Pogled na sedlo, kjer je Borči
Zgornji del ledenika Fersmana s Pik Plaza - hribček v sredini slike je Pik Anin, za njim štrli Pik Neizvestny. Levo ostenje je Zastava, povsem desno pa "začetek" Pik Byeliy-ja. Najbolj izrazito sedlo na fotografiji je sedlo med ledenikoma Rurneva in Fersmana, tudi med Kitajsko in Kirgizistanom, 4880 m.
Sestop s Pik Plaza
Ozebnik
Popoldne smo se pogovarjali o ciljih v prihodnjih dneh in vsi razen Bora, Urbanovca, Arneta in mene so imeli dovolj. Mi štirje smo razmišljali o poskusu vzpona na Pik Byeliy po smeri, ki sem jo s teleobjektivom zavohal tri dni prej. Bor si je kmalu premislil, mi trije pa smo se pošteno najedli in si pripravili opremo za vzpon. Vadim je že zjutraj sestopil v bazo, saj je po 100 metrskem bordanju po ledeniku ugotovil, da je tu prenevarno za solo podvige. :)
Arne peče palačinke!
No, bil je bolj šmorn. :)
Urbanovc se "fila" na sončno energijo.
