ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

Dan D. Drugi rojstni dan.  

Rekla sva, da bova proti vrhu štartala ob 2h – računala sva na 6-8 ur hoje.



Ura je polnoč, midva v šotoru trojke pokava štose, sredi noči jeva in pijeva. Zunaj divja vihar, veter se zaganja v stene šotora, močno sneži. Pišem meteorologu Gregorju v Slovenijo: "Ali se bo vreme do jutra uštimalo?" Čez pol ure odgovor: "Kaže, da se bo izšlo! V zgodnjih jutranjih urah bo iz višjih plasti ozračja butnil suh zrak, moralo bi se razjasniti, tudi veter bo ponehal." Odlično! Čakava razjasnitev, ne spiva prav dosti ... slabo.

Že 2. noč zapored ne spim – prejšnjo noč sem imel prvič v življenju težave s spancem na dvojki. Po 2 odlično prespanih nočeh sem 3. noč na 5430 m doživel periodično dihanje, zaradi katerega se neprestano prebujaš in loviš sapo. Tudi to noč, ko čakava na odhod proti vrhu, ne bova nič spala. Zvečer sem vzel še zadnji antibiotik in kot kaže, so se prebavne težave umirile. Vsaj to. Ura je že tri, zunaj pa še vedno vihar.

Z Bojanom se dogovoriva, da se kar začneva pripravljati – če bi čakala razjasnitev in potem začela s pripravami, bi po nepotrebnem izgubljala dragoceni čas. Najprej se začne oblačiti Bojan, jaz se stisnem v drugi kot šotora in v spalki čakam – seveda ni bilo dovolj prostora, da bi se lahko pripravljala oba hkrati. Bojan se počasi obleče, nato pojeva vsak svoj müsli. Mene prvič v letošnjem poletju hoče boleti glava, pa ji ne pustim. Malo pazim, kako jo premikam in čez pol ure je že ok. Do štirih se ravno Bojan obleče in poje zajtrk, zunaj se nenadoma razjasni. NORO! Zvezdnato nebo ...

Ko sva prvič prišla na trojko, sva bila malo površna in nisva dobro postavila predprostora šotora. Nočni vihar nama je zato v predprostoru zasul gorilnika, posodo in zunanji del pancarjev – od popoldneva je padlo dobrih 10 cm puhca. Bojan je šel ven kuhat, jaz pa sem dobil prostor za oblačenje. Švic majica, cotopaxi, powerstrech, soft-shell in še puhovka čez, spodaj pa švic-gate, dolge švic-gate, powerstrech in gore-tex. Na nogah turni pancarji s čisto novimi notranjimi čevlji in neoprenski protektorji, dereze. Roke v puhaste rokavice. Ne, res mi ni bilo mraz!

Bojan se je vrnil v šotor, kjer je obul neoprenske protektorje ter zmetal ven vso preostalo opremo – midva se nisva več nameravala vrniti v trojko. Po dogovoru sva tam pustila šotor, napihljiva thermaresta, spalki, kuhalnik in nekaj hrane, pa stare notranje čevlje. Bojan je nakuhal precej vode – jaz sem jo dal v termovko 1 l pa v meh 3 l, on prav tako v meh dobra 2 litra. V žep sem vtaknil 6 gelov in 2 ploščici, meh je v hipu zmrznil in že po nekaj minutah nisem nič dobil iz njega … res je bilo mraz, na puhovki se je nabiral led (-12.5 °C). Meh sem potem nosil kar v puhovki, kjer sem ga grel s telesno temperaturo.

Tisto jutro (12. 8.) je bil tudi višek Perzeidov – v povprečju kar 84 utrinkov na uro! Zunaj sem stal pred šotorom, nad mano nešteto neskončno zvezd, utrinki so leteli en za drugim, mojih željá tudi ni zmanjkalo. Malo pred peto sva že bila zunaj pripravljena na odhod, a se je potem še malo zavleklo – Bojan je na gorilniku segreval moj meh, treba je bilo pritrditi smuči na nahrbtnik ipd. Prvi so že krenili, lučke so že bile ~100 m nad trojko. Še dobro – ti so kar gazili.

Nekaj minut čez pet sva bila končno pripravljena, Bojan se je malo ubadal še s smučmi, saj je začel hoditi s psmi, jaz pa sem šel raje peš. Že na sedlu pod Pikom Razdelnayo sem lahko ugasnil čelko, jutro me je razočaralo – sploh ni bilo tistih pravih jutranjih kontrastov … enostavno je iz teme nastal dan, nekje na vzhodu je že bilo slutiti sonce. Na sedlu je z zahoda pihal mrzel in vlažen veter, pol ure po najinem odhodu je Pik Razdelnayo zavilo v meglo. KAJ JE ZDAJ TO?!

Ko je posijalo sonce, se je megla posušila in naredilo se je krasno jutro. Prav počasi sem se vzpenjal proti T4 na ~6400 m, počutil sem se odlično, težak nahrbtnik (več kot 12 kg) me ni kaj dosti motil. Vse se je zdelo tako preprosto, kar preveč preprosto za vzpon na sedemtisočak. Med vzponom po deloma kopnem grebenu me je malo zeblo v prste na nogah, a ker sem vedel, da bom kmalu prišel na sonce, se s tem nisem preveč obremenjeval.



Prehiteval sem ostale vzpenjajoče se in nato šel na 6400 m na veliko potrebo. Ura je bila 7:30, temperatura pa tam -17.0 °C. Vse je štimalo, prebava se je končno uredila, počutil sem se odlično.





Malo sem spil, naredil nekaj fotografij in pokramljal z dvema Rusoma, nato pa nadaljeval po grebenu. Bojana ni in ni bilo videti, bil je več kot 200 višinskih metrov za mano. Po ravnem delu grebena sem se počasi približeval T4 ter srečal Italijana, ki sta krenila proti vrhu. Tisti tabor se mi je zdel popolnoma brez veze, tam sem bil po slabih 2 urah hoje s T3. Seveda sem z vsakim premaganim metrom zviševal svoj višinski rekord in zato je bil vsak nov meter poseben dosežek in doživetje!

Pogled nazaj proti T3



Na tisti brezkončni ravnini mimo T4 sem se začel spraševati, kaj je z Bojanom, ali ima težave ali kaj ... zato sem se odločil, da bom šel tako zelo presneto počasi, da me bo do naslednjega strmega odseka ujel. Res sem hodil noro počasi, tako počasi, da sem med hojo lahko neprestano gledal okrog, tam sem tudi največ fotografiral.



Dooolga ravnina





Ravnina T4, zadaj Razdelnaya



Pogled naprej - kje je vrh?



Panoramca na 6400 m



Večkrat sem se ustavil kar tako, da mi potem ne bi bilo treba čakati, vsakega mimoidočega sem malo ogovoril, kar pa večini ni bilo všeč. A Bojana kar ni in ni bilo, po tisti ravnini sem se tako vlekel skoraj 3 ure!

Evo me!



Ko sem prišel do naslednjega malo bolj strmega snežnega odseka, me je pa že pošteno skrbelo, kje je Bojan – nekdo v zelo podobni opremi je hodil za menoj brez smuči, zato sem bil že povsem prepričan, da je Bojan odložil smuči in da nadaljuje brez njih.



Odločil sem se, da ga bom počakal in po pol ure se je Bojan le prikazal ... nasmejan kot vedno, vse ok, le neke težave je imel na začetku z opremo, a o tem da mi bo raje povedal v dolini. OK. Vse štima, torej pičiva dalje.

Bojan



Končno sem lahko preklopil na normalen tempo in naprej sva čez "piramido" hodila res hitro. V manj kot uri sva bila pri skalah, kjer se pot umakne glavnemu grebenu. Počutila sva se odlično, vreme je bilo tudi še lepo, a žal so bili vsi nižji vrhovi na tadžikistanski strani že pod oblačnim pokrovom, tega pa je zmeren zahodnik nosil proti nama. Pod "piramido" sva že mislila, da je to prehod v severno steno, ki ga je omenjal Iztok, zato sva že tam začela iskati prehode.



Nad tem najbolj strmim delom grebena na celotni poti se začne psihična kalvarija – više, ko greš, bolj je vse položno. Čisto nasprotje zdravi pameti in komaj sem čakal kakšen bolj strm odstavek. Čez prvi deloma kopen del sem šel iskal snežne povezave, saj sem bil prepričan, da bova morala smučati tam čez še pred vstopom v severno steno. Začelo je rahlo snežiti, občasno nas je zagrnila megla.





Spet sem Bojanu pobegnil in poskušal slediti dvema domačima vodnikoma, ki sta imela tam zgoraj izreden tempo. Seveda ni šlo, sem pa spet ostajal vedno bolj sam.



Rusinjo, ki smo jo srečavali tudi v ABCju, sem prehitel malo pod 6900 m, tam sem prvič začutil malo utrujenosti. A seveda ni bilo krize, zmazal sem en gel in spet sem bil ok. Čez brezkončno ravnino – celo malo navzdol in precej naravnost – mi je šlo lepo, a začel sem se spraševati, kje je ta presneti vrh. Ni me bilo strah, da bi se izgubil, saj je bila gaz precej očitna, vsakih nekaj metrov pa si je mojo lokacijo zapomnil tudi GPS, ki sem ga imel v nahrbtniku. S 3 paketi rezervnih baterih je bil tako GPS "joker" za primer slabega vremena. Tam sem začel razmišljati, da bi bilo res nefer in zelo sebično, da bi sam zlezel na vrh in nato odsmučal mimo Bojana, ki bi se še vzpenjal, zato sem spet malo upočasnil.

Ko sem prišel do konca ravnine, kjer se začne zadnji bolj očiten vzpon proti vrhu, sem zaslišal Bojana, ki se je drl, naj ga počakam. Prvič ta dan sem snel nahrbtnik in počakal Bojana. Ura je bila 13:35. V mehu mi je že zmanjkalo vode, zato sem ga pospravil v nahrbtnik. Občasno nas je zagrnila megla, veter je gnal oblake čez to dooolgo ravnino. Usedel sem se zraven še enega Rusa, ki pa je komaj znal kaj povedati po angleško, razumel pa ni skoraj nič. Tudi ni vedel, kje je vrh in koliko je še do tam. Ja super.

Čez slabe pol ure je prišel Bojan in v tem času sem se začel čudno počutiti. Postal sem silno silno zaspan in zmeden, zato sem Bojanu rekel, da bi kar odsmučal navzdol. Najprej je pristal na to (on se je počutil ok) in se usedel zraven mene, nato pa je vstal in me spodbudil, da sva šla še naprej – brez nahrbtnikov in smuči. Samo peš, s palicami. Joj kako noro lažje je šlo brez obtežitve na hrbtu!!! Brez smuči, čelade, termoske, rezervnih rokavic, gurten in prusikov, GPSa, čelke, DSLR in kompaktnega fotoaparata, satelitskega telefona in še in še … spet sva se vzpenjala s super tempom, a žal je bilo vreme iz minute v minuto slabše, začelo je snežiti, spustila se je megla. V slabi uri sva se vzpela do zadnjih skal, nato je izgledalo, kot da sva na grebenu oz. nekakšnem vrhu, nisva pa imela pojma, kam se gre naprej na glavni vrh. Še vedno sem se čudno počutil, zaspan, da bi na mestu zaspal, malo zmeden in začutil sem, da nimam več popolnega nadzora nad nogami. Takoj sem pomislil na možganski edem in Bojanu predlagal, da letiva dol. Nesebično je bil takoj za to, zato sva začela sestopati (glede na fotografije, ki sem jih videl kasneje, sva bila najbrž le dobre pol ure pod vrhom na pribl. 7100 m). Nisem znal normalno hoditi, za vsak korak sem trepetal, ali mi bo noga klecnila, ali bom kam čudno stopil.

Kasneje sem mesto najinega obrata rekonstruiral s pomočjo fotografij ostalih naših, ki so prišli blizu vrhu oz. na vrh. Z Bojanom sva prišla do rdečega krogca - slikano z vrha (foto: Nika Radjenovič)



Takole so iz ABCja videli začetek slabšanja vremena (foto: Nejc & Gorazd Pozvek)



Ko sva prišla do nahrbtnikov in smuči, sem želel samo še dol, saj sem vedel, da imam resne težave in da bo le nižje bolje. Postal sem silno utrujen, a Bojan mi na srečo ni pustil zaspati na nahrbtniku – to bi lahko bil moj zelo miren konec. Nadel sem si nahrbtnik, a nekaj pozabil v njem, zato sem ga želel sneti – pa nisem znal! Nisem vedel, kje se odpnejo vsi pasovi … smuči sem še nekako snel in jih položil v sneg, nato pa je prišla mimo ena gornica in me nekaj spraševala. Imel sem občutek, kot da govori nekomu drugemu. Kot da v moji glavi nisem jaz. Dereze sem vrgel v rdečo vrečo in se še kako ustrašil, ko sem se zavedel, da ne prepoznam barve … rdeča vreča je bila kar črna. Samo buljil sem in nič mi ni bilo jasno, nisem se dobro zavedal okolice. Na srečo pa sem se zavedal svojega stanja in tudi Bojan je prepoznal znake hipoksije – baje sem imel ustnice ogromne in vijolične. Čelade se mi seveda ni dalo dati na glavo – pa tako daleč sem prinesel to težko smučarsko čelado!

Tik preden sem stopil na smuči, sem zmazal še zadnji gel in nekaj kapljic vode, nato pa trepetal, ali bom sploh še lahko držal ravnotežje – med sestopom tistih dobrih 100 m sem imel težave z njim. Za nekaj minut se je megla dvignila in ob 15:05 sva začela s spustom. Bojan je šel naprej, saj sam ne bi mogel presojati, kako in kam, sploh nisem imel občutka, da smučam jaz. Noge so šle same od sebe, še dobro, da to znajo! Prvih nekaj zavojev je bilo tam zgoraj mučnih – bilo je precej položno in je vsak ovinek zahteval kar nekaj energije. Ko se je začel bolj strm del (vstop v steno), sva že lahko nizala vsaj nekaj zavojev naenkrat, mestoma se je odpeljala kložica. Res majhna kložica.

Po dobrih 100 m spusta sva prišla do prvega seraka, zato sva se tam ustavila. Spustila se je megla, začelo je snežiti. Vedel sva, da morava prečiti v najino desno bolj proti sredi stene, saj so bili pod in nad nama seraki. In več kot 2000 m strmega pobočja. Noro. Jaz sem bil glede na fotografije in oglede stene s teleobjektivom precej prepričan, kam morava iti, Bojan pa ne, zato sva tam čakala. Sam sem bil silno utrujen, a ta utrujenost je izvirala iz glave – totalna zaspanost. Ko sva čakala že več kot 15 minut, sva v ABC s satelitskim telefonom poslala sporočilo, da bova v najslabšem primeru bivakirala. Nekako sva namreč morala priti dol; vrnitev nazaj na greben in spust po smeri vzpona bi bil nemogoča zaradi mojega zdravstvenega stanja, kar tako "na blef" pa Bojan ni želel smučati po steni. Čakala naju je namreč izpostavljena prečka v desno po 30-40 cm novega snega na konkavnem pobočju, spodaj pa razpoka, serak in 2000 m stene (ki je na srečo med smučanjem niti enkrat nisva videla v celoti). Jaz sem odštamfal ~50 m naprej po pobočju in se vrnil, ko sem videl, da se tudi od tam ne vidi nič dlje. Nato mi je Bojan pripravil poličko, snel sem smuči in se usedel na nahrbtnik. Pojedel sem še en gel, proteinsko in navadno ploščico, moči so se mi počasi začele vračati, a glava še vedno ni bila taprava. Kot da ne bi bilo normalne povezave med telesom in mislimi.

Okoli 17 h se je končno začelo jasniti, pokazal se je zgornji del stene in prehodi proti osrednjemu delu stene med seraki, do takrat je padlo dobrih 5 cm puhca. Pograbila sva priložnost in povlekla tisto sumljivo prečko proti desni, nato pa v smeri proti desni smučala med seraki. Med smučanjem se nama je rahlo plazilo, a res ni bilo krize, smuka je postajala vedno bolj užitek. Pod nama je bila (na srečo?) še vedno megla, zgoraj pa jasno in pogled navzgor po steni je bil prav grozljiv – stena proti vrhu postaja vedno bolj strma prav do navpičnice (stene) na vrhu in izgledalo je, kot da ti vse skupaj visi nad glavo.

Ravno sva v poševnem smuku prečila proti desni, ko je za nama – kjer sva smučala le nekaj minut prej – priletel pršni plaz. S snegom v zraku in vsem, kar spada zraven. Bojan, gas!!! Ušla sva pišu in se malo spogledala. Jah nič, čimprej dol! Nekaj 100 m sva odsmučala naravnost navzdol po čudovitem pršiču in perfektni naklonini (~40°), ki je bila iz metra v meter manjša. V zgornji del stene je posijalo sonce, zato je začelo malo več leteti dol. Kar na lepem je pribl. 100 m pred nama v smeri, kamor sva nameravala smučati, priletel pršni plaz; ne vem, ali sem kdaj na TV videl tako originalne posnetke, kot je bilo to. Bučalo je, gmota snega je neverjetno hitro odletela navzdol mimo naju. Naju pa je spet zagrnila megla in rahlo je začelo snežiti.

Smučala sva že celo večnost (vsaj tak občutek sva imela), zato sva pričakovala, da sva še precej nizko; med vzponom iz T1 v T2 5 dni prej sva na vrhu razpokanega dela ledenika (~5250 m) v sneg zakopala plezalne pasove in vrv, da bi jih pobrala med smučanjem ter nato navezana smučala čez razpoke do T1 (tega sicer v zadnjih 4 letih ne počne nihče, saj se je ledenik premočno razgalil in je preveč preširokih razpok za normalno smučanje) – točno lokacijo opreme sem si takrat shranil v GPS. In ravno ta shranjena točka je bila najina rešilna bilka sredi meglene stene! Iz nahrbtnika sem tako vzel ročni GPS in naivno verjel prvemu izračunu – da sva na 5200 m. Joooj, kako sva lahko prišla prenizko!?

Takoj sva začela prečiti v levo – proti SZ, proti štriku in utrjeni gazi T1-T2. Bojan je nekajkrat kar spustil v poševnem smuku tako hitro, da sem mu komaj sledil. Razmere so bile še vedno odlične, zavoji perfektni, tudi kisika je bilo vedno več (oz. že kar dovolj). Vedno, ko je bilo najbolj temno, ko sva bila sredi difuzne svetlobe, megle in sneženja, sva se ustavila in čakala na izboljšanje, saj bi bilo zelo neumno smučati v tako slabi vidljivosti – ne moreš dovolj zgodaj opaziti razpok in serakov. Daleč pod sabo sva zagledala celo skalno steno (vsaj 100-metrsko!), ki je potem do konca odprave nisem več našel. SVAŠTA! Spet sem pogledal GPS – kako je pa to mogoče?! 6100 m! Do štrika še horizontalno 2.6 km proti SZ in 800 m navzdol. Neverjetno!!! Prvi izračun je bil torej povsem napačen … Bojan je iskal najbolj očitne varne prehode med strmimi seraki, ko se je vidljivost izboljšala, sva imela celo čudovito smuko po pršiču. Sledila sva GPSu in bila vedno bliže štriku – rešitvi –, ko naju je za daljše obdobje zagrnila gosta megla. In snežilo je.

Zaradi slabe vidljivosti sva iskala bolj vodoravne prehode (1 km v taki steni ni malo!) in zato prečila po robu kakšne razpoke ter nad kakšnim serakom. Bila sva že zelo blizu štrika (le še 680 vodoravnih in 250 višinskih metrov), ko sva prišla na zgornji rob strmega seraka (v megli se seveda ni videlo, kako je visok in kaj je spodaj) tik pod ledeniško razpoko, nad njo pa je bil naslednji serak. Iz megle je začelo bobneti in ~20 m pred nama (midva sva prečila proti levi) je čez serak in razpoko priletel sneg. Plaaaaz!!! Čeprav je bil plaz dovolj daleč, sva se sklonila k tlom in si pokrila glave, Bojan se je premaknil ~1 m pod mene. 19:10.

Ok, to bo šlo mimo … čez nekaj sekund pa glasnejši grom in sneg naravnost čez serak na naju. Prijel sem se snega na robu razpoke, vkopal vanj dlani, a me je čez nekaj sekund vseeno utrgalo. Sprva sem še vedel, kako sem postavljen, in sem se skušal ustaviti, nato pa me je nekajkrat vrglo čez glavo, pa levo, desno, nekaj časa celo v prostem padu, zato sem se že sprijaznil, da nimam šans. Prepustil sem se toku in samo upal, da naju ne bo zabrisalo v kakšno ledeniško razpoko. To bi bil pa butast konec!!! Čez nekaj sekund se mi je zazdelo, da se stvar umirja, da se sneg tlači skupaj in da je bolj položno. Desna roka je čutila zrak, zato sem se, kot da bi se odrival od vode, poganjal proti zraku. Ko je bilo vsega konec, sem se znašel na snegu, kakih 5 m pod mano pa Bojan. Oba živa, cela. Takoj sem opazil, da mi manjka desna smučka, leva je bila zlomljena pred in za vezjo, a še vedno pripeta na pancar. Nisem imel palic in leve puhaste rokavice, očala sem še imel na glavi, seveda so bila polna snega. Dihal sem prav po pasje, lovil sapo. Bojan je bil ok, plaz mu je odpel obe smučki, ki ju nisva našla.

Nagonsko sem se zvalil stran od mesta, kjer me je plaz odložil, in v tistem hipu je spet zabobnelo ter še enkrat deloma spet zasulo Bojana. Čimprej stran!!! Iz nahrbtnika sem vzel rezervne rokavice, v desno roko cepin (ki je bil skoraj utrgan z nahrbtnika), v levo pa celo smučko, ki jo je Bojan našel nekaj metrov stran. On je imel palice – morala sva čez razpoke do najinega štrika in morala sva imeti vsaj nekaj, kar bi morda ustavilo padec v dovolj ozko razpoko. Še vedno je bilo megleno in orientirala sva se izključno z GPSom – tega mi plaz na veliko srečo ni vzel. Še 150 m sestopa do štrika, plaz naju je torej nesel ~100 višinskih metrov! Najprej sva šla nekaj metrov navzdol po plazovini in prišla do razpoke … joj, moji strahovi v plazu so bili torej upravičeni, plaz bi naju res lahko vrgel v razpoko. Kaj to pomeni, najbrž ni treba poudarjati. Nad razpoko sva prečila proti levi po ~30 m široki plazovini, nato našla ozek del in skočila čez. Sledil je še sestop naravnost navzdol, nato pa sva se znašla na nama poznani ravnini pod T2.

V T2 je Vlado ob pol osmih fotografiral sveže zasnežene šotore (foto: Vlado Paušić)



In še ena iz T2



Poiskala sva pot in bila vesela sledi pod 15 cm novega snega. Bojan je sledil poti, jaz pa njemu – tako sem bil izmučen, da sem se vsakih nekaj minut sesedel v sneg in počival. Pila nisva že od vrha stene, torej 5 ur! Pot je bila deloma zasnežena, zato je Bojan zgrešil varen prehod čez razpoko in padel vanjo do pasu. Joooj, sem mislil, da mu ne bom mogel pomagati, tako "fuč" sem bil. Pa sva nekako uštimala, da je Bojan zlezel ven in potem našel pravi prehod, jaz pa sem popravljal smuči na nahrbtniku in v trenutku nezbranosti mi je zdrsnilo v isto razpoko. Prav tako do pasu, a sem se nekako le zbezal ven.

Do štrika sva prišla okoli 20. ure; GPS je res točno zadel lokacijo najine opreme. Nadela sva si plezalni pas, ki pa ga zaradi vse obleke (še vedno isto kot na 7000 m) nisem mogel dobro pritrditi in mi je lezel tja proti kolenom. V začetku sestopa sva se tako najprej ustavljala in nekaj čarala – sam si ga nisem bil sposoben popraviti. Vponke so mi padale kar v sneg, namesto da bi se pripele na pas. Še dobro, da je bil Bojan tako pri sebi, sicer ne vem, kako bi se vse skupaj končalo. Nočem vedeti.

S čelkami sva sestopala po ledeniku proti T1 in vsakih nekaj minut sem zahteval pavzo. Ulegel sem se na nahrbtnik in hropel. Ni šlo drugače. Bil sem silno žejen, sneg pa je imel tako malo vode, da sem bil potem še bolj žejen. Malo čez 23. uro sva le prišla v T1; že prej so nama izpred šotorov signalizirali s čelkami, zunaj so naju pričakali Iztok, Nejc in Gorazd (ki so bili še edini naši v T1 – vsi ostali so bili na hribu), ki so naju pospremili v jurto in se dogovorili za najino pozno večerjo.


foto: Nejc in Gorazd Pozvek

Ne vem, kdaj sem bil (če sploh) pred tem tako izčrpan. Na srečo se dogajanja nisem povsem zavedal, nisem bil pri sebi.


foto: Nejc in Gorazd Pozvek

Bojan je pa itak izkušeni maček in je srhljivko zbrano prestal. Vsa čast in velika ZAHVALA Bojanu!


foto: Nejc in Gorazd Pozvek

Spat sva šla okrog 1 h zjutraj.

Moj drugi rojstni dan – 12. avgust 2008. Z Bojanom sva torej dvojčka, le da je on 5 m starejši.

Območje smučanja čez severno steno







Višinski časovni presek 12. avgusta 2008 - podatki iz mojega GPSa in Polarčka



Še bolj od blizu (18:45-21:10) - plaz (rdeča)!



Meritve temperature (cela dva meseca jo je na 15 minut meril iButton, ki ga uporabljamo tudi v mraziščih): modra črta predstavlja temperaturni gradient popoldne+zvečer, zelena pa zjutraj. Na 7000 m sva imela pod -20 °C.



Vremenska napoved je bila za naslednje dni še bolj ugodna, midva pa sva že bila na koncu z zalogami moči in hrane. Imela sva preračunano na izpeljani načrt, za dan več ne bi imela niti kaj za jesti. Naslednji dan - 13. avgust - je bil najbrž najboljši dan za vzpon na vrh v času naše odprave; veter se je polegel, obrni na severnik, temperatura je šla gor za 2 stopinji, zračna vlažnost je bila najnižja. A nič ne de. Večina naših se je proti vrhu podala 14. avgusta, ko so se razmere že malo slabšale, še slabše je bilo 15., ko so šli proti vrhu zadnji trije naši (obrnili zaradi megle in sneženja).

Napovedane vrednosti meteoroloških spremenljivk za Pik Lenin (vir: NOAA ARL, model GFS) - s črno sem označil obdobje, ko sva bila gor z Bojanom.

Temperatura



Zračna vlaga



Smer vetra



Hitrost vetra




1 odzivi

  • Nadja  
    22. avgust 2009 22:20

    Ja,ja to je pa tisto,ki te bo spremljalo celo življenje.Vajina angela varuha sta imela polne roke dela,zato je prav ,da jima malo data dihati.
    Upam,da sta si vzela čas in sta upihnila prvo svečko na torti sreče.
    Pa lep pozdrav.

Objavite komentar