Okrevanje

Ob 6 h sem se zbudil povsem spočit. Vsaj tako sem se počutil. Cel dan je bil prijeten, prišla sva k sebi. Cel dan sva počivala, se grela na soncu in se pustila razvajati dekletom iz Pamir Expeditions, ki so v T1 skrbele za našo prehrano – medtem ko smo zunaj peli s kitaro, so nam prinesle piškote in čaj. Ljudje, ki so naju prejšnji večer videli sestopati proti T1, so bili navdušeni – čestitali so nama za preživetje plazu, z nama so se želeli fotografirati. Neki ruski alpinist nama je celo podaril domačo klobaso! Res zanimivo … midva pa sva bila samo srečna, da sva preživela.

Sredi dneva se je v T1 pojavil Vlado, ki je s padalom priletel naravnost iz T3 (6130 m)! BRAVO!!! To je bil najvišji spust s Pik Lenina in eden višjih hrvaških doslej!

Zvečer je bila v jurti prava zabava z glasbo in plesom, zato je bila razgreta večina v kratkih rokavih. Mene je pa šele tedaj začelo zdelovati, sredi vroče jurte me je v puhovki tresel mraz, komaj sem se odvlekel v šotor, ne da bi se kam zvalil – začel sem se spominjati plazu in to precej podrobno, tudi tega, kako me je premetavalo. Mislil sem, da bom v šotoru "padel skupaj", a potem sem se z glasbo iz iPoda le nekako pomiril in zaspal.