ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

V raju Kaninskih podov  

Reportaža iz prejšnjih - "skromno sneženih časov". Od danes naprej bo najbrž precej drugače.

Že odkar sem šel prvič na Kaninske pode, me je mučila misel, kako priti gor pozimi. Pa ne, da bi mi bilo škoda dati nekaj € za žičnico, ne. Brezna so bila problem, že poleti je tam vse razsuto in moraš paziti, kam stopaš.

Potem sem se malo pozanimal in izvedel, da je Kanin prav fajn za hodit, če greš tam pa tam pa tam ... in da brezna niso nevarna, če smučaš z glavo in ne kar tako na pamet. No, to vse najbrž velja za uležan sneg, 3+ m, ko je že malo "zglihano" in lažje prehodno. Tokrat sva se zato z Blažem na Kanin odpravila z juga v območju markirane poti. Prej sem si v GPS naložil točke na markirani poti, natisnil sem si natančne karte + ortofoto in vse, kar sem imel. To naju je rešilo.

ARSO je obetal slabo - oblačno vreme. ALADIN pa niti ne, za zahod je čez dan kazal razjasnitev in kocka je padla - računal sem, da bom ravno še "ujel" 2-metrska kola nad snegom, preden ju sneg skrije do poletja.
Še v temi smo začeli pot po gorenjski drsalnici, naprej od Radovljice je bilo novega snega zelo malo, na Jesenicah ni padalo in pri Dovjem smo že zagledali luno! Med vzponom na Predel se je nad Nevejskim sedlom nebo odprlo in kazalo je, da je zgoraj že jasno.

Na Predelu pa revščina s 5 cm snega. Vas Strmec, zadaj Loška stena.



Malo čez 8. uro je izstopil moj oče, ki je šel smučat na Kanin, midva pa sva začela plužiti proti postaji B. Dobesedno plužiti - celo pot vzvratno, Blaž je sedel na havbi, ker sicer ni nikamor šlo. :) In lepo sva priplužila do ~1050 m. Tam je bilo 15 cm suhega snega brez podlage.



Okoli pol devetih sva začela po gozdni cesti proti zahodu, nato pa po poti proti Pl. Gozdec krenila navzgor.



Občasno je posijalo sonce in zgornji centimetri snega so se v hipu ojužili.



Zelo strašljivo je bilo hoditi pod navpično/previsno južno steno Turna v Skednju, saj so zgoraj visele ogromne ledene sveče, pa sonce je posijalo (nazaj grede je bilo nekaj sveč razsutih tudi na gazi, auč).



Svečka



Po pol ure hoje naju je zajela ploha babjega pšena, prav na gosto je padalo in v kratkem času prekrilo sneg. :)

Radarski sliki 8:30 in 9:00, vir: OSMER FVG





Potem je spet posijalo sonce, pa spet oblaki, pa sonce ...



Počasi sva se prebijala navzgor, vsake toliko je od zgoraj "pribil" sunek vetra in naju zmrazil, večinoma pa je bilo zelo mirno.



Ob pomoči GPSa sva lovila smer markirane poti, na ~1500 m sva pod novim snegom začutila tršo podlago. In takoj je postalo plazovito - veter je novi sneg napihal v zamete, kjer je šlo čez kolena, zaradi trde plasti pa nama je tu in tam počila kloža. Ker sva bila na zelo kratkih pobočjih (10-20 m) in snega ni bilo prav veliko, se s tem nisva preveč obremenjevala.



Pri stari koči (1808 m) so razmere že bile bolj resne, saj je bilo novega snega več, pa tudi podlago je že imel. Videti je bilo precej spihanih mest, napihanih zametov in tudi napok že sproženih klož. Malo sva popila, nato pa obula smuči in nadaljevala proti zahodu. Takoj se je zakompliciralo! Vidljivost se je poslabšala, strašna difuzna svetloba nama je preprečevala nadaljevanje. Dobesedno! Ni se videlo NIČ. Kje je gor, kje je dol, kje je brezno, kje ni brezno, kako daleč je stena, kako strmo je pobočje. (oče je zvečer povedal, da se je isto zgodilo na smučišču in da mu je od tega postalo slabo; enako sta doživela še dva druga smučarja, s katerima je govoril!!! So bočno drsali ob robu smučišča, kjer so bili rdeči koli, potem pa v restavracijo za 1 uro, saj ni bilo mogoče smučati)

Midva sva bila ravno pod naslednjim - bolj strmim - vzponom, a nisva mogla oceniti, kako strmo je pobočje, koliko je napihanega snega, kako priti tja. Na mestu sva se ustavila, se oblekla in - da ne bi postalo mraz - izkopala profil snežne odeje. Snega je bilo tam (~1820 m) okoli 80 cm. Pod 20 cm novega je bila 4-5 cm debela skorja, pod njo pa dobrega pol metra različno predelanega snega. Povsem spodaj (~20 cm) je bil čisto moker.
Potem sva mislila že obrniti, saj v takem vremenu nimaš kaj početi na visokogorskem krasu v nestabilnih snežnih razmerah. Po skoraj 45 minutah se je le začelo svetlikati, vidljivost se je počasi izboljšala in krenila sva dalje čez bolj strm prehod, ki je bil kar prebavljiv.





Za njim pa razsuti kras. Brezna, vrtače, kotliči ...



Praktično za vsak meter nadaljevanja sva morala gledati, da ni nad kakim breznom, da je dober sneg (spihano - da ti ne zdrsne v brezno!), da ni preveč napihanega snega, ki bi se lahko odpeljal.



Tako sva izbirala prehode po grebenčkih nad brezni in prbližno sledila GPSu (markirana pot tu dela precej prečk, kar bi bilo v včerajšnjih razmerah preveč tvegano).



Vreme se je na srečo počasi izboljševalo, vedno lepši razgledi so naju vlekli naprej. (klikni za večjo!)





Skozi okno so se nama pokazali tudi osrednji Julijci



Okoli pol dveh sva prišla na rob Malega dola - prvega mrazišča na poti. Spet slabša vidljivost in dilema, kam naprej. GPS je kazal v smeri zelo strme in izpostavljene prečke, kjer je bilo že od daleč videti nevarno napihani sneg. Poskusila sva čez kucelj (namesto po prečki okrog), pa je bilo na drugi strani še bolj strmo. V daljavi je bilo slišati grmenje/bučanje/ropot. Letala sva odpisala, tako pogoste potrese tudi. Morali so biti plazovi v stenah Laške planje in obeh Kaninov!!! Neprijeten občutek, ki te na mestu zaustavi.



Mislila sva obrniti in se vrniti v dolino, a se je spet začelo kazati sonce in poskusila sva obvoziti mrazišče po vzhodnem - položnem - robu.



Kako fino in brez težav je šlo!!! (klikni za večjo!)



Blaž išče prehode



Mali dol (klikni za večjo!)





Blaž je že na dnu!



Ravno sva še ujela postajo - gledala je izpod snega!!! Kol je visok ~2.1 m, torej je snega tu (1922 m) malo manj.



Odčital sem podatke iz gumbka in ga ponovno nastavil, prav tako sva z 2-metrskim podaljškom dvignila postajo na malo več kot 2 m. Za nekaj časa bo (sem hotel prinesti 4-metrsko cev, pa jih je v Merkurju zmanjkalo), ob stabilizaciji razmer pa ponovno gor.

Ura je veselo tekla (14:20), a ker se je vreme izboljševalo, sva se odločila, da skočiva še v Veliki dol. Blaž je vlekel špuro naprej, jaz pa sem pospravil opremo.



Vedno več je bilo jasnega neba, sonce je obsijalo zgornji del podov.



Tu je poleti zelo težko prehodno, same škraplje, ostri žlebiči, luknje, podrt svet. Pozimi pa taka idila! (klikni za večjo!)



Blaž išče prehode



Med "kabinetno pripravo na turo" sem se najbolj bal tega dela - JZ rob Malega dola (SV pobočje Kačarjeve glave, 2034 m). S pomočjo GISov sem namreč analiziral naklone in ekspozicije pobočij, da bi poiskal najbolj varno možnost. V največji možni meri se je pokazala slaba prostorska ločljivost DMNV 12.5 m!!! :) Tokrat na srečo. Sredi pobočja je namreč bila stopnja, ki je DMNV ni poznal, a je omogočala zelo varen prehod čez - v povprečju - zelo strmo in v takih razmerah tvegano pobočje. :) Jupi.



Vedno lepši je bil venček vrhov na podi ...




(klikni za večjo!)

Blaž je od daleč nekaj vriskal in se navduševal nad pogledi, oba sva bila brez besed.



Tisti, ki ga tak pogled ne navduši, nima kaj iskati pozimi v gorah. (klikni za večjo!)



Že sva bila na robu mrazišča Veliki dol in se spustila vanj. (klikni za večjo!)



Visoki Kanin kraljuje nad svojimi podi



Precej pozno (14:35) sva prišla na dno mrazišča in razočarana ugotovila, da kol s postajo ne gleda iz snega. Ob zadnjem obisku sem shranil lokacijo zaklona v GPS in tokrat sva na istem mestu začela kopati.



Brez uspeha!!! Kol je bil že zasut, pod 20 cm novega snega pa je bilo tu več kot 40 cm zelo trdega snega, ki ga cepin ni prebil. Po skoraj 1 uri sva obupala; v led sva zabila nov 2-metrski kol z gumbkom, ki naj meri vsaj nekaj časa. Do naslednjega obiska ...

Zelo hitro se je navlekla visoka oblačnost, na grebenih se je začela delati megla. Veliki dol od zgoraj



Hitro sva spokala nazaj po sledeh vzpona. Vreme se je opazno slabšalo, megle je bilo vedno več, visokih baza oblakov vedno nižja. Spet slaba svetloba, "difuza".



Očitno je padal moker sneg/dež!



Iz Velikega v Mali dol, iz Malega ven in tam sva končno snela pse (meni se je en sicer snemal že cel dan, groza) ter odsmučala po preverjeni smučini vzpona +- (levo-desno) 2 m do stare koče.



Ravno sva ušla megli, ki bi naju - če bi bila 15 minut počasnejša - zajela že 200 m više! Od koče sva nadaljevala s spustom po fantastičnih kratkih strminah (ta del južnega roba Kaninskega pogorja je "stopnjast"), kjer splazitev najbrž ne bi imela hudih posledic. Uživancije po pršiču je bilo konec na ~1550 m, precej niže, kot sva ob vzponu pričakovala, saj je trda tanka podlaga dobro držala težo smučarja. Sledil je še sestop do ceste, pa nekaj 100 m s smučmi po cesti.

Še pot in profil vzpona:





klik za večjo

Tak je bil torej moj četrti obisk Kanina in defenitivno najbolj slikovit doslej! Tura se je malo zavlekla, a v takih razmerah je hitenje lahko smrtno nevarno (difuza). Ja, tudi na Kaninu je šlo decembra že pod -35 °C!

0 odzivi

Objavite komentar