ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

Spet na Komni (31.1.-3.2.)  

Ja, spet sem šel na Komno. Zakaj/čemu? Predvsem zato, ker že dolgo nisem bil pozimi gor (snežne krpe novembra ne štejejo, prav tako ne pobeljeno rušje decembra). In kaj je lepšega kot zimska Komna?!

Potem sem moral naštudirati za en izpit (seveda to ne pomeni, da mi je uspelo ;) ). En čudežni zagon GFSja (meteorološki model) je odločitev pospešil, naslednji zagon pokvaril. Potem je tu še povsem športni vidik - gori se ti fino namnožijo eritrociti (višina). Pa sem šel ...

S smučmi že iz doline v nedeljo popoldne, čez Komarčo grmeli plazovi. Freeapproved-ovci, ki so bili čez vikend gor, niso imeli najboljših novic - prerez snežne odeje na Pl. na Kraju je nakazoval na veliko nevarnost plazov in zato niso šli na daljšo turo, so raje vežbali iskanje (plazovne) žolne. Ok, bomo videli.

Počasi sem ril proti gor, težak nahrbtnik me je bremzal kot že dolgo ne. Imel sem gorilnik + dve in pol bombi, 5 flaš z vodo (1.5 l), nettopa, vse kable (čitalce), oblačila za mraz, veter ... itd itd pa še kaj bi se našlo (dereze, cepin, lopata, žolna, foto+objektiv, GPS, baterije). V glavnem še pa še. Da žičnica ne dela, so mi že prej povedali po telefonu.

V glavnem po dobri uri sem prihlačal do postaje v Peklu, ki sem jo tokrat prvič videl. Odčital podatke, ponastavil gumbek, šibal naprej. Malo pa je pihal gornik! Dobro je hladilo, brez kapuce nikar. Po dveh urah sem prišel h koči.



Bil sem edini gost. Pa je kmalu priletel še en turni smučar in odsmučal že v temi. Za njim pa je prišel še en stric. Ljudem se kar da. :)
Luna je vzšla, tudi jasno je že bilo - luna v jezeru!



In še prešponan ISO (3200)



Ves čas sem spremljal temperaturo izven koče (žični Conrad), najmanj je bilo pod -14 °C okoli 19. ure. Potem je tekom večera začelo pihati in odpihnilo misli na jutranjo "hladno prho" v Mrzli Komni. (- butec - sem pozabil na ostala mrazišča, eh)

Potem ko so me v koči nafilali s filanimi paprikami in prazničnimi piškoti, spat.

Zjutraj se mi nikamor ni mudilo, saj se glede na poročila o slabih razmerah nisem mislil v temi šetati po Komni. Ravno sem še ujel lunco preden jo je pogoltnil Bogatin!



Hitro sem se pripravil in skočil iz koče proti Lepi Komni. Luknja, zahodni del SBG



Od Pl. na Kraju sem moral gaziti (bolje "špuriti"), kar mi je prav pasalo (pa ne zdaj tega izkoriščati, prosim!). Na Turških vratcih me je pričakala metrska opast. Je pa res moralo pihati! Tudi naprej mimo Lepe ruše je sneg izgledal precej "vetrno obdelan", to mi ni bilo všeč. Na naslednjem sedlu (nad mraziščem Lepa ruša) mi je že pokalo pod nogami, sneg se je sesedal, na pobočjih so se risale napoke. To pa ne!



Raje sem zavil na griček (malo spihano/malo napihano) in po vrhu nadaljeval proti Mrzli Komni. Bolje kot po dolinicah s pobočji!

Lepa ruša



Pogled s prvega grička - levo Turška vratca in mrazišča Lepa ruša, desno prehodi proti Mrzli Komni.


klik za večjo!

Na gričkih se je sneg glasno sesedal. Luknje, vrtače, brezna (?) - nič kaj prijeten ambient v novem snegu. Previdnost ni bila odveč. Tu sem prvič v življenju videl, kako se obremenitev snežne odeje uravnoveša - ko sem stopil na napihani sneg, je od mene "potoval" val in na nekem mestu počil - nastala je napoka.

Tu se mi je že odprl pogled proti Mrzli Komni


klik za večjo!

Zelo veliko časa mi je vzelo šetanje po gričkih v spremljavi glasnega sesedanja snega. Prav utrujen in lačen sem zagledal Mrzlo Komno.


klik za večjo!

Obvozil sem jo in poiskal najbolj položen prehod na dno. Še prej pa še ena panorama. :)



Avtoportret brez avta.



(sedaj še lahko pišemo) slovenska Sibirija. :) Oziroma mesto, kjer še ptiči dol padajo.



V mrazišču sem porihtal, kar je bilo treba, spotoma pa sem si še zavrel vodo in pojedel müsli.
Potem pa naprej.



Medtem je mimo prihlačal smučar, ki je zvečer zadnji prišel v kočo. Kar po dolinicah je šel, ga nič ni motilo sesedanje in pokanje. Tudi prav.

Mrazišče Dvojček z ene ...


klik za večjo!

... in druge strani.


klik za večjo!

Kar po njegovi špuri sem nadaljeval proti Pl. Poljanica.

Srednji vrh.


klik za večjo!

Pl. Poljanica



Sprožene klože pod Lanževico



In ena sveža kloža tik nad špuro - smučar pred mano jo je videl, kako je šla.





Nad Lepo Komno - proti Oslovi škrbini (?)


klik za večjo!

"Špurodelač" (z Jezerskega po rodu, kaj pa!) je korajžno nadaljeval proti sedlu rekoč, da se bo držal kratkih gričkov. Meni razmere niso dišale in sem raje odpeljal nazaj dol. Mimo Mrzle Komne sem šel nazaj proti koči.


klik za večjo!

Dolinice - prehodi od Turških vratc proti Mrzli Komni


klik za večjo!

Pri Pl. na Kraju je štrom padel na tla!!!



Obiskal sem tudi AMP Komna in odčital podatke. Potem še stari zaklon.



Po kosilu (njami, filane paprike pa svež kokosov biskvit - gospa kuharica dela kulinarične čudeže na 1515 m!!!) sem šel še v Govnjača. Zimski prehod od koče mimo depandanse še ni "narejen", preveč rušja. Malo sem kombiniral po gozdu in letni poti, da je šlo.



Luknja



Tik pred vstopom v hladilnik ("Zapri vrata!" piše malo niže. Brez heca.)



V hladilniku sem pogledal, če je kdo kaj pustil v zaklonu (nikoli ne veš), a žal ni. Minimalec je kazal -40 °C. Ne verjamem.
Med vračanjem proti koči sem posnel tole panoramo - z roba med Luknjo in Pl. Govnjač.


klik za večjo!

V luknji sem obiskal največjo znamenitost - "visečo hiško v Luknji". Ne vem, zakaj jo je nagnilo nekaj stopinj.



V kočo sem prišel kake četrt ure pred temo. Pohan puran, rižota, rdeča pesa, kokosov biskvit. Sem mislil, da bom shujšal gor ... Sledilo je kar nekaj ur učenja.

Naslednje jutro je budilka - za razliko od mene - zaspala, malo čez 9. sem začel s spustom od Doma na Komni. Kakih 30 m pod kočo sem ujel špuro proti Dolini triglavskih jezer. Špuro?! Ja, trije krpljarji so bili pred mano.


klik za večjo!

Vleklo je ko sto hudičev, sama vejavica, nič se ni videlo. Še dobro, da je bila špura in sem ji napol miže sledil. Kmalu sem ujel te nesrečne Poljake. Vsi na krpljah, eden samo z eno palico (zlomil že pod Komno). Da grejo do Prehodavcev. Aja?

"Kakšna je pa vremenska napoved?" (to sem vprašal jaz)
"Ne poznam najbolj sveže napovedi."
"Danes bo še lepo, jutri zelo vetrovno, pojutrijšnem slabše in v petek padavine!"
"Imamo vso opremo. Po tej poti sem že hodil decembra. Danes gremo do Prehodavcev, jutri preko Planike ali Vodnikove koče na Kredarico."
"Nevarnost plazov je precej velika."
"Vem."

Eh, kaj bi govoril. Pičil sem naprej.



Lanževica z zimsko markacijo.



Mrazišče pri Pl. na Kalu.


klik za večjo!

Ko sem zapustil Lepo Komno (kot njen rob smatram Kal - Pl. na Kalu), je bilo vetra bistveno manj. Prav lepo je bilo.

Na robu Pl. Lopučnica me je spreletel srh ...



Volkovi so bili spet na delu!



Pl. Lopučnica


klik za večjo!

Uf kako zoprn je vzpon preko roba k "Za jezeram"! Predvsem psihično zoprn, vleče se kot čreva. Sem se nafilal z energijo na njegovem vznožju in nato pičil, kolikor je šlo - da bi bilo čimprej konec.
In končno - Dvojno jezero.


klik za večjo!

Kako krasna je zima, saj skrije vso svinjarijo. :) Vse je tako idilično, naravno, neokrnjeno.

Ob božičnem deževju je bila gladina jezera precej precej višja!




klik za večjo!

Do tod sem hodil 2 uri in pol - po predvideni časovnici. Kar takoj sem nadaljeval mimo koče in se namesto pod vzhodni strani Močivca vzpenjal po zahodni - tam še nisem šel in sem želel videti kakšen nov košček. Ni mi bilo žal!



Veter je razsajal tudi pod Tičaricami.



Rdečkasti apnenci nekje zahodno od poti (GPS že ve, kje!).



Po precej razgibanem kraškem površju, polnem depresij(c), odprtih lukenj z zračenjem in stopnjastih pobočij sem iskal najbolj smotrno linijo proti zahodu, saj sem želel dobiti dober pogled na Zgornjo Komno, greben Plaski Vogel - Malo Špičje. Evo ga!


klik za večjo!

Še malo širši pogled je bil pa tak:


klik za večjo!

Fenomenalno, a ni!? :)

Bi prepoznali to ostenje, če ne bi vedeli, kje sem se potikal?


klik za večjo!

Tole je čelo tistega slavnega nariva Slatenske plošče, ki tvori najvišji del Julijcev!

Čudoviti kamninski skladi pod Velikimi vrati



Aja, kaj sem istega dne zvečer med gledanjem oddaje o geomorfologiji Julijskih Alp ugotovil - izbral sem si isto razgledišče kot v oddaji.

Prehodavci in Hribarice (kamor bi šel v optimalnih razmerah) so se mi zdeli nedosegljivi (ura prek 13:30), zato sem začel počasi obračati proti markirani poti, ki poteka ... nekje bolj vzhodno.
Iskanje prehodov nazaj proti vzhodu je bilo prav razgledno.

Velika lepa špica



Eden izmed nizov vrtač



Ko sem prišel pod melišča ob čelu nariva, sem se obrnil navzdol po dolini in se vračal proti koči. Ni za verjet, še tam na kratkih strminicah mi je počilo nekaj klož! Auč. Na srečo sem bil pri vseh le malo pod napoko in bi se morda še ujel ...



Detajl prejšnje slike (opazil šele doma)



Hkrati sem se začel zavedati, da bodo "pametni" Poljaki najbrž sledili moji špuri v neznano oz. v zanko. :) To se mi je kar dopadlo ... A Poljakov še ni bilo!!! Pri koči sem si skuhal kosilo (testenine s siciljansko omako, mmm, jogurt z gozdnimi sadeži) in ko sem končal, sem jih zagledal, tri mušketirje.



Počasi, korak za korakom so hlačali proti koči. Osnoven izračun --> od Doma na Komni do Koče pri Triglavskih jezerih so potrebovali 6 ur. Kaj pa zdaj? Naprej bi šli ... povem jim, da bodo s takim tempom hodili še 3 ali 4 ure do Prehodavcev, da jih čaka nevarna prečka nad "Ledvičko", da bo naslednji dan močan veter. Vedo, da je nevarnost plazov 3. stopnje. Prav, fantje. Jaz grem na Komno na večerjo. (v koči so mi povedali, da so večer pred tem videli del opreme Poljakov - imeli so tudi "jebice in frende", torej zatiče in metulje za varovanje v skali ... kaj bodo z njimi, ne vem)

Okoli 15 h sem šel nazaj proti Komni in se dobesedno zataknil že po nekaj minutah v -- led!



Dvojno jezero



Mizasta gora :)



Nazaj je šlo bistveno hitreje, saj je že bila špura. V uri in pol sem bil pri koči.



Pod Planino na Kalu



Naj pišem, kaj je bilo za večerjo? Ok. :) Gobova župca, matevž, kislo zelje, pečenica, puding. Spet učenje do poznih ur ... zunaj pa krepitev vetra. Zjutraj je nabijalo kot za stavo, wuf, wuf je delalo po oknih, senzor Conrada na oni strani okna premetavalo gor pa dol. Nisem niti prsta pomolil ven, lepo sem "čičal" in študiral.

Okoli poldneva sem se naštimal za spust v dolino (bal sem se napovedanega ogrevanja, ki bi ojužilo sneg in bi zato med smučanjem prišel do skal), presneti nahrbtnik je bil prav težak.
V dolino sem brez težav prismučal brez pavze v 20 minutah. :)

Pa je bilo konec kratkih komenskih počitnic. Močno priporočam.

2 odzivi

  • Ana Pogačar  
    9. februar 2010 ob 10:17

    Končno! :p
    Saj ne vem, kaj potrebuješ, da bi bolj pogosto objavljal, prijazno trepljanje ali brce v rit, hehe. Vsekakor si mi zelo polepšal jutro s tole objavo, lepo počasi sem si pogledala krasne fotke in opis tvojega pohajanja okoli Komne. Zdaj si grem ogledat še ostale objave.

  • Joži  
    13. februar 2010 ob 23:43

    Res končno! Slike so pa take, da me kar zebe, čeprav jih že tretjič gledam na toplem. Upam, da boš še dolgo študiral (tega ne povej domačim).

Objavite komentar