V Karavanke, a spet ni šlo.

Tokrat sva jo proti mrazišču Sklede mahnila z Blažem. Parkirala sva povsem spodaj - malo nad 688 m.
Pa sva šla s smučmi, do Tinčkove koče je bilo zvoženo in lepo zbito, tam pa sva zavila levo proti Stolu in se vzpenjala zahodno od Srednjega vrha. Strma pot je bila idealna za vzpon (seveda mi je Blaž delal špuro), sneg se je prediral ~20 cm, psi so na podlagi odlično grabili. Malo više sva skrenila s poti proti levi, prečila čez graben in nadaljevala nekaj 100 m zahodno od stezice mimo lovskega vikenda (?). Sneg je bil še vedno super za vzpon, tudi smučarska pričakovanja so bila visoka.



Na robu krnice V Kožnah sva predčasno obrnila, saj so bila pobočja na njeni severni strani grda že na pogled (obsežna območja napihanega snega), ob "poljubu sonca" pa so se začeli dol valiti plazovi in plaziči zadnjega snega.





Na tistem mestu (malo pod 1700 m) sem naredil prerez snežne odeje, ki je podprl zaključek ture - pod navidez stabilno (in dobro sprijeto) najvišjo plastjo snega, ki je omogočala udoben vzpon, je bilo več kot 20 cm fasetiranega snega, ki je izrazito nesprijet, mokast. Vsekakor ni za hodit na strmino v takem. Nižje plasti snega so dobro preobražene.





Spust je bil presenetljivo zanič - malo zaradi pomanjkanja smučarske kondicije, predvsem pa zaradi kar slabih razmer. Sneg se je prediral kot neke vrste mehka skorja - zgornjih 20 cm sprijetega snega, pod njim pa tisti nesprijeti sta zahtevala kar nekaj napora za vijuganje, najlaže je šlo v stilu Tine M. (VSL). Smučala sva ves čas po desnem bregu grabna. Še najbolje je bilo po cesti od Tinčkove koče do avta.