Čez Vogel do Meje

Rjava skala - Vogel (1922 m) - S grapa - Vrh Krnic (1896 m) - pl. Kal - Meja (1996 m) - Ukanška Suha

Druga gondola na Voglu je nama z Rokom prihranila kar nekaj časa; pri hotelu je bilo že zjutraj precej toplo, tekaška proga do pl. Zadnji Vogel je bila lepo pomrznjena, tako da je kar fajn letelo. Na planini Zadnji Vogel sva vpregla pse in se po trdem snegu v senci ter "spodnašalcu" na soncu vzpenjala proti Voglu. Iz krnice na S strani Vogla sva dobro videla njegovo severno pobočje; grapa sredi pobočja je bila prav vabljiva (Severna grapa, IV+, zgoraj S5+), a kaj, ko je bila čisto spodaj prekinjena z dvema skokoma. Smučarske namene sva tako za letos opustila. Mimo totalizatorja (ki je zelo dobro preživel zimo) sva se s še enim smučarjem vzpela na greben Vogla, tam pa nas je pričakala šibka do zmerna burja.
Medtem ko sva na primorski strani vrha malicala, je na vrh po V grebenu prihitel še en smučar in kar hitro odsmučal po severnem pobočju proti Severni grapi. Še preden se je prikazal na pobočju pod steno, sva mu sledila še midva.
Najprej nekaj 10 m z grebena po ne preveč strmem (~35°) pobočju, nato izpostavljena prečka v desno proti grapi, čisto malo je bilo treba tudi po skalah. Na povsem zahodnem pobočju grape je bil sneg še zmrznjen, v sredi super omehčan, na vzhodnem pa že precej gnil. Grapa je lepo široka prav do skoka na dnu, naklon tja do 45°, tako da sva lahko sproščeno izbirala najboljši sneg. Smučar pred nama se je skoku ognil v desno in peš sestopil par metrov čez skale. Sam sem šel malo bližje skoku, ko sem prišel na led, s cepinom v roki, na vrhu slaba dva metra visokega skoka pa se je ustavilo. S smučmi se ne bi mogel zbasati čez (preozko, led in slabo razčlenjena skala), skočiti pa nisem upal, saj je bil spodaj še en skok, za ovinek, kamor bi lahko odvil, pa nisem videl. Preobul sem se in popikal čez, Rok pa je pikal nazaj proti vrhu Vogla. Tik preden sem se na smučeh vrnil na vrh, me je poklical Rok, rekoč, da ga je sneg premamil in je že z vrha odsmučal v konto na sever. En dva tri sem isto storil tudi sam, saj je bil sneg res izvrsten. Po smučini od jutra ni bilo težko nazaj gor, na Vrhu Krnic sem Roka ulovil. Z Vrha Krnic sva še malo pred 13. uro po veselcu smučala na SZ do pl. Kal (1345 m). Pogled v smeri proti Konjskemu sedlu je bil prav posrečen -- nekdo je štamfal celo pot navzgor (kasneje sva izvedela, da so bili s tekaškimi smučmi). Še dobro, da je bilo steptano, saj bi se sicer sredi kotla pod sedlom spekla v gnilcu. Na Konjskem sedlu je prijetno pihljalo, tako da je bilo tam pravo mesto za krajši počitek, Rok pa je medtem vlekel smučino po SV pobočju Meje, nekaj časa celo vštric s sledmi medveda! Zadnjih nekaj 10 m do vrha sva morala peš, saj na južni strani sneg hitro kopni.



Ker se je meni žal malo mudilo v dolino, je bil to včeraj zadnji vrh. Okoli pol štirih sva odsmučala proti SV; najprej po položnem vršnjem pobočju, nato desno v grapo (precej široka, malo čez 40° na najbolj strmih metrih), ki pripelje na SV pobočje. Imela sva super smučljiv gnilec in kar škoda je bilo prečiti nazaj na Konjsko sedlo. :-(

S sedla naju je Rok vodil okoli Bohinjskega Migovca (1901 m) nad Ukanško Suho, kjer sva dobila slabih 300 m perfektne smuke po še deviških pobočjih z izredno lepim razgledom.


Sledilo je dobrih 100 m slalomiranja po plazovini, nato 100 m užitnega prebijanja skozi nizko vejevje in 100 m zelo neužitnega drsanja. Smuči sva snela na ~1000 m in se po lovski stezi v slabi uri spustila v Ukanc.

Zelo (smučarsko) lepi tereni, presenetljivo dober sneg in sonce, da je joj!

FOTOGALERIJA (18)