Geološko-biološko prečenje nad Baško grapo

Zarakovec - Koriška gora (1070 m) - Lonik

Pri izdelavi geomorfološke pisne vaje sem dodobra spoznal geologijo okolice Zarakovca in širšega dela Baške grape, nikoli pa se nisem še povzpel na ~1000 m visok greben, ki v dolžini več kot 5 kilometrov omejuje Grapo na SZ.

Na celotnem grebenu je kar nekaj vrhov (od JZ proti SV): Koriška gora (1070 m), Lačno brdo (1111 m), Vrh Kozjic (1068 m), Obloško brdo (1051 m), Na vrhu (1037 m), Znojilski vrh (1148 m) in Jehle (1070 m); pobočja nekaterih od njih so bila pred leti še senožeta in Graparji so se tja vzpenjali vsako leto. Toda ne z nahrbtnikom in fotoaparatom -- s seboj so nosili kose, grablje, "wasownk", dereze (strme trave!), vodo in malico za kosce. Gre za okoli 700 metrov višinske razlike in najbolj delavni so jo v enem dnevu morali premagati več kot petkrat!

Ker vreme ni bilo primerno za kak vzpon v Pečeh (nov sneg, plazovi), sem se odločil, da bom končno poskusil priti na Koriško goro. Sprva sem hodil po "stari cesti", na njenem koncu pa sem se prijel strme steze na robu grape med Koriško goro in Lačnim brdom. Po njej sem hitro napredoval in v dobri uri prišel do nekdanje senožeti visoko nad Grapo. Danes je seveda precej zaraščeno, a vidna je razlika v primerjavi z ostalim delom gozda. Na vrhu Koriške gore sem se tako v mislih malo prestavil v nekdanje čase, kar na lepem pa sem 20 m stran zagledal neko čudno barvo v grmovju -- kožuh. Pa menda ja ni medved! Malo sem gledal, nato pa se je čudna pojava premaknila in dve divji svinji sta odbrzeli stran od mene. Divji svinji!?
Precej hitro sem se pobral od tam in se strogo držal grebena. Glasba iz mobilnika je preganjala tišino in do Lačnega brda sem bolj kot ne brzel.



Spreminjanje matične kamninske podlage je na grebenu neverjetno hitro; z apnencev po nekaj metrih pridejo skrilavi glinavci, potem oolitni apnenci, prehodi so šolsko izraziti in temu primerna je tudi širina (ožina) grebena.
Z Vrha Kozjic sem začel opazovati sveže pobeljene Peči, ki so se ravno pokazale iz megle, z vrha senožeti na Znojilskem vrhu pa sem videl cel greben med Rodico in Črno prstjo -- Znojilski vrh je res imeniten razglednik!

Do tu greben ni bil posebej težak, saj je bil precej širok in poraščen, od Znojilskega vrha naprej pa se kmalu postavi pokonci; tako pobočja kot sam greben so bolj strma in nad Znojilami sem šel raje po poti pod ostrim razom. S sedla med Znojilskim vrhom in vrhom Jehle do Lonika je teren spet bolj položen, tudi steze so na tej strani bolje vzdrževane (planinsko društvo, lovci).

Za celo turo sem potreboval skoraj 5 ur, od tega je bilo hoje po grebenu cele 3 ure; greben se kar vleče, če ga ne poznaš, lahko hitro zamešaš vrhove (reševal me je GPS).

FOTOGALERIJA (14)