Noč visoooko nad Rezijo (27./28. 7.)

1. dan: postaja B - pl. Gozdec - Veliki graben - Dom Petra Skalarja - Visoki Kanin
2. dan: Visoki Kanin - Kaninski podi - postaja B

Obisk Kanina je bil zame dolgo neuresničena želja; izredno vabljivi vršaci visoko nad dolino, a žal v "kurji riti" oz. za nas iz osrednje Slovenije uro dlje od ostalih hribov. :-(

Tokrat sem bil na polovici poti (v Grapi) in do Bovca sem prišel v eni uri; zapeljal sem se više mimo postaje B do "parkirišča" in ob 14 h krenil po stezici proti staremu Domu Petra Skalarja. Stezica vodi skozi bukov gozd, ki je bil pravi balzam v primerjavi z vročimi travami više zgoraj.

Takole se podpre skalo, da se ne skotali v dolino. :-)


Visooko nad Sočo


Po številnih srpentinah sem po dobri uri končno zagledal ostanke nekdanje koče na 1808 m; po kar dolgem ohlajanju motorja sem krenil dalje -- po poti, ki je označena na DTK 1:25000. :-) In spet je bila ena izmed tistih stezic iz pesmi "Kje so tiste stezice, k\'so včasih bile? Zdaj pa raste grmovje in zelene trave...". Ja pa ponekod se je že kaka skala prikotalila, rušje preraslo, ponekod se je podrla v kako brezno. :-)

Ena izmed lukenj s snegom


Na začetku Velikega grabna sem stezico izgubil in šel preveč na vzhod; po posvetu z GPSom sem se vrnil in jo spet našel, to malo stezico. ")

Veliki graben


V senčnih legah se je še našla toča, ki je padala 3 dni prej.


Malo preveč sem se razgledoval po okoliških planjavah, zato sem stezico spet izgubil in kar po svoje prikolovratil na smučišče pod Prestreljniškim oknom.


Po progi je bil vzpon neprimerno lažji a tudi dolgočasen in prav vesel sem bil markacije ter oznake "DOM" levo od proge -- zagrizel sem po žlebu navzgor in po ~30 m ugotovil, da pot kar izgine. :-( Ali res niso mogli s sivo barvo prebarvati markacij na stari poti!?

Moral sem se vrniti na progo in se vzpeti še nekaj metrov do vzdrževane poti proti Domu Petra Skalarja; pot vodi naravnost čez divje pode, res zelo razsut teren, vreden ogleda! :-)


Na podih


Prestreljenik


Pri koči sem bil malo pred 19. uro, po kosu kruha in parih napolitankah sem nadaljeval proti Visokemu Kaninu; čez pode se pot kar malo vleeeče, prečka čez Dolge prode je pa res dolga.

Konjc in Dom Petra Skalarja


Nad Kaninskimi podi


Pogled nazaj proti osrednjim Julijcem


Podi z Dolgih prodov


Prihod na greben Kanina poplača vse, sploh mi je bil všeč pogled na italijansko stran, ki je zame precej nov. :-)


Čez mejo


Kaninski ledenik, Montaž


M&V


Na grebenu skorajda ni pihalo in poln zagona sem vrh dosegel malo čez 20. uro.


Mangart


Jalovec


Triglav (in konvektivni oblaki na avstrijskem Koroškem)


Krn


Dom Petra Skalarja, Konjc


Večerno obarvani greben proti vzhodu


Ti šment, šele zadnjih nekaj metrov pod križem je začel vleči južni veter (~5-10 m/s), v zavetrju pa je bilo kar prijetno toplo (+10°C).


Pogled na SZ ni bil nič kaj obetaven -- v Karnijskih Alpah so se prožile plohe in šele spremljanje radarske slike me je potolažilo, da dež ne namerava priti do mene.


Ploha


Hitro sem nase navlekel vso obleko in čakal na zahod...
... ki je bil eden bolj bednih doslej! :-(


Sonce je zašlo za oblake, v zraku pa je bilo polno svinjarije (vlaga?, aerosol?, ...?), tako da sploh ni bilo večernih barvnih kontrastov. :-(


Ko je sonce zašlo, sem si na hitro pripravil spalnico v zavetrju temeljev križa, kjer ravno ni pihalo. Še preden bi luna dobila preveliko moč, sem poslikal neskončne luči Padske nižine -- ta se s Kanina vidi perfektno! :-)


Mali Kanin, luči Padske nižine










Vrh Laške Planje, zadaj Tržaški zaliv


Globoko pod mano so se prižigale lučke v Reziji, na mangarski cesti pa so strašili avtomobili.


Mangart


Noč je bila precej vlažna in zato tudi mrzla, kar mi je kratilo spanec; spal sem kakih 5 ur in zjutraj pri +8°C čakal sončni vzhod... ki pa je bil prav tako razočaranje -- tokrat so bili oblaki na vzhodu. :-(


Komajda se je videlo Rodico, Vogel in njune sosede, vidljivost res slaba.


Kmalu po vzhodu sem začel sestopati naravnost v divji svet Kaninskih podov... in tu se je šele začelo! :-)


Divji kras me je čisto fasciniral, še nikjer nisem videl tako težko prehodne pokrajine!


V konti med Zadnjim in Velikim dolom (pod Laško Planjo) sem prvič začutil temperaturno inverzijo, v Velikem dolu pa so me še pričakali ostanki slane! :-) Med preoblačenjem v poletno opravo sem zmotil svizca, ki je moral vsem na Kaninu povedati, da sem tam.

Megalodontide




Kaninski kras


Mimo Malega dola sem po udobni stezi sestopil do ruševin na 1808 m in potem po smeri vzpona do avtomobila.

Mali dol


Čeprav je bilo vreme še pretežno jasno, se je kasneje izkazalo, da sem prav naredil, da sem sestopil že zgodaj dopoldne (malo čez 9. sem bil pri avtu) -- sredi dneva in popoldne so v Furlaniji-Julijski krajini nastajale celice, eno z max. odboji na radarski sliki je neslo naravnost čez Kanin. :-)