ORTOblog

= splet hribov, smučanja, vremena, fotografije in še česa.

Na Krn, gori-doli in naokoli Krnskega jezera (5./6. 8)  

1. dan: pl. Kuhinja - Krn
2. dan: Krn - Krnsko jezero - Lemež - Dupeljsko jezero - Velika (+ Mala) Montura - Veliki Lepoč - Dupeljska planina - Veliki (+ Mali) Šmohor - Vrh nad Peski - Jezero v Lužnici - pl. Sleme - Zatolmin


Po žalostnem slovesu od planinskega prijatelja, ki mu je nesrečno pošel dih v največji primorski reki, sem se namenil proti Krnu preganjat otožnost; naši so me zapeljali do parkirišča pod pl. Kuhinja, od koder sem se malo po 19. uri zagnal proti višavam.


V začetku sem sicer malo bluzil in iskal pravo (najbolj direktno) smer, a nad planino je bila le-ta nedvoumna. Srečal sem par čeških planincev, ki so nosili (mraziščarskim) aluminijastim cevem podobne predmete -- kako sem jih bil vesel, saj kot kaže, nismo nosači "posebnih" predmetov le mraziščarji. :-) Ti Čehi so sodelovali v tekmovanju radioamaterjev...


V prekrasnem ambientu sem hitel po mulatieri navzgor in upal, da bom še ujel sončni zahod na Krnu. :-)




Gomiščkovo zavetišče ~80 m pod vrhom Krna je izgledalo na dosegu roke, saj se kar nekaj časa pot vzpenja naravnost proti njemu; optična prevara je tu očitna. :-)


Kot da bi se dogovoril -- v trenutku, ko sem prišel do koče, se je sonce "dotaknilo" Dolomitov...


Čarobni trenutki so minili s škljocanjem fotoaparata v ozadju (kar nekaj planincev je počelo isto), potem pa sem le odložil nahrbtnik in se zagnal do vrha Krna -- 1:20 iz s planine Kuhinja. :-)




Animacija:


Drežniški prvak res omogoča super trening -- s pl. Kuhinja se nabere ~1200 m vzpona; v spodnjem delu se vzpenjaš počasi, više vedno bolj strmo, a je tudi pot vedno bolj vijugasta. Se splača! :-)

Z vrha sem občudoval super razgled, od katerega teden dni prej ni bilo kaj dosti. :-(


Pogled proti zahodu -- Kanin, Montaž in Viš


Že ob soju svetilke sem se vrnil do koče in se hitro pripravil na fotografiranje večera... luči v SZ Italiji so se tokrat videle zelo dobro!


Tudi vedno več zvezd je bilo na nebu, med ležanjem na klopi pred kočo sem naštel 7 utrinkov in 3 satelite (gibali so se v poldnevniški smeri). :-) V spremljavi Schnittke-jevega trojčka duhovnih je bil prizor veličasten...
Zvezd se nisem naveličal tja do 23. ure, ko sem se spravil v kočo. Spat.

Ob 4:10 je zvonil alarm... ne ne, še prezgodaj. No, čez 10 minut sem pa že vstal in po pozajtrkovanih 3 napolitankah in parih požirkih vode smuknil na vrh Krna. Seveda sem moral uporabljati čelko, bila je še kar trda tema, le rahlo se je svetlilo na vzhodu.


Da ne bi slišal hrupa s ceste Kobarid-Tolmin, sem si na Mp3 predvajalniku "navil" najbolj polne akorde in vzdušje je bilo popolno. :-)

Osrednji Julijci; Triglav s sosedi


Približno pol ure sem užival na vrhu (niti ni bilo mraz, pihal je le šibak veter), dokler se ni dovolj razsvetlilo, da sem lahko začel sestopati brez luči. In sestopil sem naravnost na pl. Polje, tam pa začel kukati proti Lemežu; že en teden prej je bil Lemež "zaželjen", a sem bil potem že malo pozen za vzpon po sončnem pobočju.

Slana na pl. Polje


Pogled nazaj


Tokrat sem poskusil izslediti mulatiero proti sedlu Čez Potoče, a sem v spodnjem delu zgrešil in čez planjavo vrtač ter trave do brade (!!!) iskal stezo. :-) Dve srni sta se me ustrašili, kot da sem lovec, prvič doslej sem VIDEL (seveda tudi slišal) srnjaka "lajati". Stezo sem našel malo po tem, ko so se prvi sončni žarki dotaknili vrha Krna, in jo veselo mahal proti sedlu. Pogled na drugo stran -- proti Lepeni -- je bil čisto nekaj novega in mi je postregel z novimi "izgovori" za obisk tega predela. :-)


Nadaljeval sem po srednje strmih (a žal zaradi rose precej mokrih!) travah proti Lemežu; malo po grebenu, malo ob njem, ves čas pa s travo v objemu. :-) Padec tu ne bi bil prijeten, sploh pa je bilo bolj razgledno (=zračno) po grebenu.

Krn s podi z grebena


Sledi Soške fronte na grebenu Lemeža


Zgoraj je ponekod kar razpokan teren, ki le še čaka, da zgrmi v dolino; napredoval sem previdno in počasi. Na prisojni strani je sonce že precej dobro osušilo travo, medtem ko je bilo na osojni še povsem mokro -- do kolen sem bil premočen. :-(

Na enem izmed predvrhov




Greben


Podor (zdrs) na vzhodu


Predzadnji vršič na grebenu (Vogel?)


Pl. Polje in Vrh nad Peski


Na vrhu sem bil pošteno srečen, da mi je uspelo, in odslej se Lemeža gotovo ne bom loteval tako zgodaj zjutraj.


Z vrha sem poklical očeta, ki mi je iz vodnička priskrbel informacije o ostalih možnih pristopih (poleg grebenskega prečenja s sedla Čez Potoče), ki bi jih lahko uporabil za sestop.


No na koncu sem se odločil za poskus kar pri enemu izmed bolj svežih odlomov (bolj zdrs), kjer sem najprej tik ob razgaljeni matični kamnini sestopal po travah, nato pa sem moral čez ~25 m visok skok (seveda ne navpičen, ~60° je pa že imel).


Grabil sem trave in počasi sestopal cik-cak, ko sem kar na lepem pri naslednjem oprimku zagledal rjavega gada. Uuuups! :-( Seveda sem roke še pravočasno umaknil in čakal, da se bo žverca premaknila. Gad je miroljubno krenil kvišku, jaz pa pošteno prestrašen navzdol. Trave sem prijemal čim bolj stran od tal in se hitro pobral do manj strmega terena. :-) Pri izdankih skrilavcev sem šele dobro zadihal, potem pa sestopil do ruševin na V pobočju Lemeža; od tam me je do Krnskega jezera vodila stezica.


Planike na skoku


Skrilavci, Krn


Gadov skok


Pogled nazaj -- smer sestopa (po robu leve grape)


Neobičajen (a zelo lep) pogled na Krnsko jezero




Krn iznad jezera


Krnsko jezero


V Koči pri Krnskem jezeru sem "pospravil" 2 porciji špagetov (ena je smešno skromna, povsod drugod dobiš skoraj 50% več!) in se pozno dopoldne odpravil naprej -- najprej k Dupeljskemu jezeru nastaviti poskusni termometer (tam je precej globoko in predvsem obširno mrazišče!), nato pa kar naravnost po lepih prehodih na pot proti Veliki babi.

Dupeljsko jezero


Velika baba


Na križišču, kjer sem prejšnji teden zavil proti Babi, sem tokrat zavil desno -- proti Veliki Monturi. Neoznačena a zelo dobro ohranjena mulaitera se prav udobno vzpenja do ruševin tik pod vrhom tega imenitnega razglednika! :-)


Ko mi je manjkalo še čisto malo do vrha, sem na južnem pobočju zagledal psa, ki je drvel z ene na drugo stran. Kaj pa park (TNP) pa to?! :-( Čez nekaj minut je iz smeri psa pritekel gams in se pobral proti Veliki babi.
Nadaljeval sem po grebenu proti severu na Malo Monturo, nato pa s sedla med Monturama po kar dobro ohranjeni poti v Veliki Lepoč -- tam sem en teden prej pustil 2 termometra (pričakala sta me v brezhibnem stanju!).

Veliki Lepoč


Vzel sem ju s seboj in se spustil mimo ruševin Za Lepočami ter okoli Doličev proti Dupeljski planini, nato pa ostro levo v breg -- na Veliki (toda nižji!) Šmohor.

Doliči


Zelo se pozna, da tu hodi precej manj ljudi kot po ostalih poteh v soseščini, saj je moč videti precej ostankov s Soške fronte.


Na vrh Šmohorja sem prišel že rahlo utrujen in prilegel bi se krajši počitek (na soncu, s pogledom na Lemež)... leteče mravlje so mi namero preprečile, saj so me na mestu okupirale in nisem imel več miru. :-(

Lemež s Šmohorja -- rdeča smer vzpona, rumena spusta



Rešitev je bila edino hoja naprej -- na Mali (a višji!) Šmohor.


Z Malega sem si dobro ogledal pot naprej proti Peskom, nato pa sestopil kar naravnost čez pas rušja na sedlo med M. Šmohorjem in obsežno planjavo Peskov.


Od sedla naprej sem nekaj časa sledil stezici, ki je v okljukih speljana proti vrhu, a ko sem jo izgubil, sem šel kar malo po svoje (in po karti). In koliko drobcev iz časa Soške fronte sem srečal!


Prav neverjetno, koliko materiala še sedaj leži "kar tako" razmetanega naokrog.


Sem se že mislil izogniti Vrhu nad Peski in ga obiti po JZ strani, a na koncu sem si le premislil ter skočil še na prvaka peskov (gruščev, melišč...).


Batognica in Krn


Na vrhu sem bil ob pol štirih, a pred mano je bila še dooolga pot -- prav v dno soške doline. :-)

Pogled v smeri sestopa


Kar po meliščih sem se zapeljal v dno doline nad Jezerom v Lužnici, potem pa sledil markirani poti mimo jezera, pod Rdečim robom, malo prenizko proti pl. Leskovca, prečno čez pobočje Stadorja do pl. Sleme. :-)

Jezero v Lužnici


Jezero, zadaj desno Vrh nad Peski


Rdeči rob


Detajl


Nad pl. Leskovca


Planina Sleme nima takega imena kar tako -- postavljena je prav na greben, ki se z območja Rdečega roba vleče proti jugu.


Razgled je fenomenalen (pase pa se več kot 45 krav)!


Detajl


Lačen razgledov sem po slemenu nadaljeval na Visoč vrh, ki mi bo ostal v spominu kot izreden razglednik.




Podor v dolini Tolminke, spodaj desno Javorca


Spust naravnost proti pl. Pretovč se je izkazal za hudo napornega (in težavnega), saj je pobočje precej strmo, poraščeno pa je s travo, v katero se ob hoji zatikaš... prav čudno. :-( Ni dosti manjkalo, pa bi se na cesto prikotalil.


Malo pred pl. Pretovč mi je dokončno zmanjkalo vode; še dobro, da sem tam naletel na prijazno mlekarico in pipo s pitno vodo. :-)

Mrzli vrh sem sklenil pustiti za prihodnič, zato sem ga po kolovozu prečil do pl. Školj, tam pa naravnosti proti jugu -- proti Soči.


Uspelo mi je slediti pravi poti (in ne zaviti na katero izmed stranskih, nobena seveda ni označena :-( ), ki pa se je dolgočasno spuščala proti dolinskemu dnu; večino časa sem zato tekel in po 24 urah od začetka na pl. Kuhinja pritekel v Zatolmin. :-) Tja me je prišel iskat Jože, hvala!

Ker utrujenost ne laže, sem spet s pomočjo NVatlasa poračunal metre (in kilometre); v ponedeljek se jih je nabralo 2300 m gor, ubijalskih 4300 m dol, v horizontalni smeri pa celih 35+ km! Naj le kdo reče, da imamo v Sloveniji samo nizke hribe, če si upa!!! :-)

0 odzivi

Objavite komentar