Z Matajurskega vrha po Rušnati

Sanek - Matajurski vrh - Rušnata smer

Vreme se je končno malo popravilo, tako da sem dopoldne lahko skočil v Peči. Po gozdni cesti sem se peljal proti Saneku in na ~1200 m obtičal v snegu. Nadaljeval sem naravnost proti sedlu med Poljanskim in Matajurskim vrhom s smučmi na nahrbtniku; ker je bilo precej vroče, se mi je kar udiralo. Najbolj izrazita grapa v pobočju ni zalita in se je ne bi dalo v celoti presmučati, zato sem bolj računal na Rušnato smer -- to sva lani aprila prvič presmučala z Rokom.

Na ~1600 m sem skočil na pse in z njimi napredoval proti grebenu. Više ko sem bil, bolj je pihal veter, občasno sem se moral ustaviti in počakati, da so sunki minili! Sploh na sedlu med Poljanskim in Matajurskim vrhom so sunki presegali hitrosti 120 km/h... :) Zadnjih 50 m do vrha je bilo požledenih, prav 2 cm debel led se je naredil; z malo grobosti sem ga lahko prebil in nadaljeval na smučeh.

V zadnjih 2 tednih je pobralo ogromno snega, kar nisem mogel verjeti, da sem takrat lahko smučal z vrha po Južni smeri -- zdaj sploh ne bi več šlo. :(

Odsmučal sem po omenjeni Rušnati smeri -- prva grapa z vrha proti Saneku. Imel sem zelo dobre razmere, 10 cm mokrega snega na trdi podlagi. Na bolj ozkih delih se je sicer malo plazilo, a ni bilo krize. Za razliko od prvega spusta je bilo tokrat precej več snega in sem moral po rušju le ~10 m v levo. Najbolj točna ocena smeri bi bila III+, mesta S4.

Že pod vsemi težavami sem z levo nogo zapel za rušje (na srečo sem to "pričakoval", kolikor se sploh da), obrnilo me je na hrbet, sledila je salta nazaj, nekaj metrov vzvratnega smučanja po strmini 35°C, nato pa mehko ustavljanje v rušju. :) Še dobro...

Na koncu plazovine sem moral smuči sneti in se ~30 m prebijal čez rušje peš. Potem pa po gozdni cesti do avta z vmesnima 10 metrskima prekinitvama. :)