Prvi ogled - kako čez potok?
Prvo jutro v baznem taboru nas je že takoj opomnilo, da smo v visokih hribih in da je tu julijski sneg povsem običajen. Ponoči je namreč padlo nekaj snega, nad 4000 m pa je bilo že povsem belo. 
Nič ne bo s kopanjem!
Po okusnem zajtrku (porridge) se je razjasnilo in pred šotori smo razpakirali prasice. 
Izgledalo je, kot da bi se pri naši bazi raztreščila pošiljka iz letala! :)
Potem smo se odpravili iskat prehod čez potok Aytali, ki je zaradi taljenja snega popoldne izgledal kar divje. Najprej smo torej šli tistih nekaj metrov dol do potoka in nato ob njem gor - sicer smo ciljali na vrh 4200+ m južno od baze, zato sem s seboj vzel tudi smuči. 
Hodili smo ob potoku navzgor in nismo mogli najti kolikor toliko normalnega prehoda čezenj! 
Upanje na prehod potoka je splahnelo na vznožju čelne morene ledenika Nalivkin, saj je bil tam naš "potoček" v resnici deroč hudournik. Ni šans!
Na fantastičnem velikem balvanu
Vzpeli smo se na vrh čelne morene in za njo prišli na vegast periglacialni teren. 
Tam smo se malo ločili; Đani in Tadej sta šla po moreni navzgor do ujetega jezerca, sam sem ciljal na najbližji vršiček, saj sem hotel videti vrh Korsun, ostali pa so se ustavili pri prvem jezercu - tam je imela svoj bazni tabor ena izmed redkih postaj v tem koncu.
O dosedanjih odpravah na ledenik Fersmana in vrhove nad njim oz. za območje naše baze sem našel naslednje podatke:
2000 Jerry Dodrill, Mike Libecki, Doug in Jed Workman (ZDA). S kitajske strani so se lotili najvišjega vrha med Pik Kosmos (5940 m) in Kizil Asker (5842 m) - to je bil Pik Byeliy, 5697 m. Mike Libecki mu je dal vzdevek Grand Poohbah. S Kitajske strani so po ledenikih pristopili na sedlo 4880 m, nato pa vstopili v JZ steno in zaradi nevihtnega vremena obrnili po 600 višinskih metrih. Nekaj fotografij so v diaprojekcijo naložili sem: http://www.youtube.com/watch?v=gKs7oVZCuQc&feature=player_embedded
2000 S severne - kirgizistanske - strani so se Pik Byeliy približali Rusi. Sredi avgusta so osvojili dotedanji "Pik 5145 m" in poimenovali Pik Korsun po dve leti prej preminulemu alpinistu Korsunu. Bazni tabor so imeli ob reki Sarychat, vmesni tabor nekje blizu našega baznega tabora, višinski tabor pa na sredi ledenika Nalivkin.
2002 S severne strani so vrhove nad ledenikom Kotur (še bolj zahodno od Nalivkina!) osvajali Italijani Claudio Melchiorri, Francesco Rubbiani, Maurizio Ferrari, Massimo Bertoni. Med aklimatizacijo so se 3. avgusta kot prvi povzpeli na vrh 4580 m, ki so ga poimenovali "Pic Alpini" - to je "naš" Pik Marjin. Opravili so tudi prve smučarske spuste z nekaterih vrhov!
2003 Pet Rusov (vodja: Danil Popov) je v mesecu dni (6. 8.-6. 9.) prečilo del gorovja od zahoda proti vzhodu in prehodilo vsega skupaj 239 kilometrov! Med drugim so bili tudi na sedlu 4880 m (celo spali so tam :) ), od tam so se spustili do območja našega ABC in proti vzhodu nadaljevali po grapi, ki sva jo z Urbanovcem poimenovala "Najdena" ("Found").
2005 je American Alpine Club naredil podrobnejšo topografsko karto območja z vrisanimi dotedaj preplezanimi in poimenovanimi vrhovi!
2005 Novozelandci Paul Knott, Grant Piper in Graham Rowbotham. Ciljali so na Pik Byeliy, a so zaključili, da je neosvoljiv zaradi serakov na SV, S in J strani. Opravili so prvi pristop na Pik Neizvestny (5240 m) - čez snežno SV pobočje in oster greben naprej (kjer sva smučala z Urbanovcem). Med njihovo odpravo se je meja med Kitajsko in Kirgizistanom malo spremenila, zato so imeli nemalo težav in so morali z vso opremo 65 km jezditi konje ter komaj ujeli letalske povezave. Vrhove so zato poimenovali v "obmejnem duhu". Na Granitsi jim ni uspelo, Pik Pogranichnik so preplezali le do zadnje skalne stopnje (40 m) pod vrhom, na Zastavi se je poskus zaradi pršiča in nevarnosti plazov končal na Z grebenu na 4875 m. Prvi višinski tabor so imeli tik nad koncem srednjem morene na 4197 m, drugega pa ob vznožju stene Granitse na 4376 m.
2006 Ekipa pod vodstvo Littlejohn-a je ciljala na "Mali Poohbah" (naše delovno ime), ki je severni predvrh (po definiciji kar samostojen vrh) Pik Byeliy. Visok je 5611 m. Niso prišli prav daleč, ker so imeli obilno sneženje.
2007 Angleža Stuart Howard in Dave Swinburne sta osvajala vrhove nad ledenikom Nalivkin.
2007 Južnoafriška odprava - 3 novi vrhovi nad ledenikom Nalivkin.
Povsem mogoče je, da sem še kaj spregledal, saj sem moral iskati tako v kitajskem črkopisu in jeziku kot tudi v ruščini (+cirilici), angleščini, francoščini, italijanščini in še kaj bi se našlo. V slovenščini seveda nič.
Ledenik Nalivkin
Slap
Naša "mini" baza v daljavi
In Dušegubka nekje nad njo
Virga
Pogled na dolino potoka Aytali - naša baza je na levem bregu
Potok Aytali se napaja iz treh ledeniških dolin. Najbolj zahodna nima imena, gre pa bolj kot ne za krniški ledenik, ki se bolj malo lomi. Srednja dolina je največja, najdaljša. To je dolina ledenika Nalivkin, ki se konča na Kitajskem - po spodnjem delu tega ledenika smo hodili ta dan. Najbolj zahodna je dolina ledenika Malitskovo, ki se v spodnjem delu konča z globoko izdolbeno sotesko - v resnici gre za obviselo dolino (kot npr. korita Mostnice v Bohinju!). Cel kup vrhov nad tema ledenikoma je že bilo osvojenih!
Na gričku, ki sem ga osvojil, je neumerjen višinomer že kazal 4000 m, a najbrž je bilo nekaj metrov manj.
Boštjan je ta dan skočil k Dušegubki po preostale stvari. Med vračanjem smo morali čez najbolj zahodni krak potoka Aytali, ki je v srednjem toku izdolbel globoko sotesko. Fantje so lepo poskakali čez, meni pa so pomagali bolj "na ziher" malo niže, saj zaradi pancarjev na nogah nisem bil tako gibčen.
Tale je mislil kar skočiti čez! :)
