Predpotresna Rodica

Zakaj predpotresna?
Ker sva z Rokom na vrhu slišala bučanje enega izmed močnejših potresov zadnjih let v naši soseščini.



Pa lepo po vrsti ...
Začelo se je v Baški grapi pozno popoldne, ko me je pičila tista neubranljiva želja skočit na sonce. V pol ure sem parkiral (za december) precej nizko pod Rodico in s pribl. 950 m štartal že na smučeh.
Že prehod čez prvo grapo je napovedal velike ostanke plazov in res sem pod Mladinsko kočo obnemel - grapa je bila zravnana zaradi plazovine. Kaj takega?!
Da ne bi preveč tvegal, sem šel raje po mulatieri naokrog, prečil nekaj grobih plazovin in se na sončku prav lepo grel. Sneg je bil tam ojužen, takoj po prihodu v senco pa sem naletel najprej na rahlo skorjico, čez nekaj metrov pa trdovratno pomrznjen sneg. Srenači pa doma.



V naših hribih je bila načeloma velika nevarnost snežnih plazov, a južna pobočja Peči so bila že prav pomladansko predelana! Vseeno so me presenetile sledi smučanja po t.i. Runžni grapi (z vrha Rodice na jug, moja ocena III+/IV-, 300 m), še bolj pa okljuki vzpenjanja! Le kdo bi to lahko bil?




V senci sem torej bolj kot ne stiskal pesti in le upal, da mi brez srenačev ne bo spodrsnilo. Večkrat je bilo na meji, zato sem bil še kako vesel prihoda na JJZ greben. Ta je bil zasnežen, kot ga še nisem videl. Noro!!!



Kar naravnost po grebenu sem jo mahal proti vrhu in spotoma občudoval razgled. Res neverjetno, na Rodici vedno naletim na super vreme. :) Nad sedlom sem prišel na greben in zato na rahlo burjico, ki pa me ni zmogla zelo ohladiti, tako da sem do vrha (po uri in petnajst) pritekel v kratkih rokavih. :) Med zadnjim vzponom (nad sedlom) sem opazil nekoga, ki je prihajal z bohinjske strani in le kdo je to bil?!



Rok.Medja@policija.si :) Moj rabelj s Triglava. Tokrat sva se srečala prvič po tisti nesreči. Oba živa.
Med pripravljanjem na smučanje sva se mirno pogovarjala, nakar je naenkrat začelo grmeti, kot da bi se vsul snežni plaz ali pa nad nama letelo letalo. A ne enega in ne drugega ni bilo, bučanje se je poleglo tako hitro, kot se je pojavilo. 
Doma sem glede na potek dogodkov ugotovil, da sva najbrž slišala bučanje kot posledico potresa v Apeninih - tega so čutili tudi prebivalci Ljubljane. Potres je imel magnitudo 5.4 stopnje po Richterjevi lestvici, zgodil pa se je ob 15:24 UTC (torej ravno okoli sončevega zahoda).



Po zahodu se je nebo odelo v večerne barve in nič se nama ni mudilo v dolino. Prav lepo v miru sva okoli petnajst do petih odsmučala vsak na svojo stran; Roka je na poti povsem do doma (dobesedno!) čakal pršič, jaz pa sem le upal, da se mi ne bo mestoma udiralo. SUPER JE BILO!!! Sneg me je ves čas držal, zato je šlo kot po smučišču. Ker je tako izjemno dobro zasneženo, sem izbral čisto nove linije, spodaj pa sem se prijel največje grape nad Mladinsko kočo in po njenem robu prismučal na cesto. Veselja je bilo malo čez 17. uro konec pri avtu. :)

Naslednji dan sem že bil bolan. Od kratkih rokavov? :) Menda ne. Šele novo leto je prineslo zdravje - zdravo in veselo 2009!!!