Tiha Bela Gora

Tako bi se ji lahko danes reklo in ne, ne mislim na Mont Blanc. Naša pirniška Gora - Šmarna gora.

Malo pred 20. uro sem se spravil ven in presenetil me je sneg. Pa ne samo sneg, snežilo je kot za stavo in bilo je že malo več kot 5 cm snega.

Pa sem vseeno šel proti Šmarni gori misleč, da je itak nedelja pa mi je že kdo kaj zgazil. No ja, resnica je bila daleč od tega ...

Že na začetku Westrove poti po JZ grebenu Grmade je bilo nekam čudno zasneženo, komaj sem sledil poti in še dobro, da nisem preveč dirkal, saj mi je že tako drselo. Snega je bilo iz metra v meter več in po slabih 20 minutah na vrhu Grmade nisem mogel verjeti - bilo je že več kot 10 cm novega snega, snežilo je pa tako, da bi rabil kapo s ščitnikom za sonce! :)

Potem se je začel tek dol proti Sedlu, joj ena sama drsalnica je bila to danes. Nisem smel prehitro. Nad Sedlom sem že gor grede nekajkrat pošteno odletel in se komaj ustavil, saj je bil pod 10 cm suhega snega povsem zbit sneg. DRSALIŠČE!

Na vrhu Šmarne gore ni bilo nikogar, popolna tišina in samota. Neverjetno - v nedeljo! Pa naj kdo reče, da ne hodi na Šmarno goro, ker je preveč ljudi. :)
Preko spletne kamere sem pomahal Tamari v prekmurske ravnice, nato pa sem začel previdno sestopati.

Vir: smarnagora.com/

Že na stopnicah sem imel težave, še posebej pa na cesti proti Sedlu, nekajkrat sem resnično nevarno odletel na hrbet in glavo, še uloviti se nisem mogel, čelka je pa začela izgubljati moč (voljo?). "Po prstih" sem ob robu sestopal in preklinjal tekaške salomonke, ki so "zlizane" od jesenskih tekov po skalnatih vršacih. Nisem si upal sestopiti po Kovačevi ali pa čez Peske, kar po cesti sem maširal do Zavrha in nato po asfaltirani (danes super prekriti z belo preprogo) cesti v Pirniče. Kakšna zimska idila in srečal nisem žive duše!