Polarne razmere na Snežniku

Sneženje, orkanska burja, -10 °C. Tisti, ki smo tri ure "lezli" na Snežnik in na vrhu merili hitrost burje, smo si bili edini, da je to najbližje polarnim razmeram. Več kasneje (ko se želodec napolni, prsti ogrejejo in kamera posuši).

Rečeno - storjeno. Vsi trije "ko" so že mimo, torej ...

Po dolgem času (nazadnje pred več kot enim letom - glej zapis) sta se "poklopili" vremenska napoved in moj čas - meteorološki modeli so za danes zjutraj napovedovali precej močno burjo v Kvarnerju, a iz dneva v dan so bile napovedane nižje hitrosti. Vseeno je kazalo na več kot 100 km/h in končno je prišel čas za merjenje burje na najvišjem notranjskem vrhu - Snežniku.

Tokrat smo se na akcijo podali trije - Jaroš, Blaž in jaz. Malo čez 4. uro zjutraj smo se že odpeljali iz Ljubljane in na avtocesti že čutili prve sunke burje. Pri Postojni smo zavili proti jugu in bili v slabi uri v Ilirski Bistrici. Nebo je bilo oblačno, avto je občasno stresel kak sunek burje. In občasno je priletela kakšna snežinka. ?!?! Sneg?



Vseeno smo zavili proti Sviščakom in nekaj kilometrov nad Ilirsko Bistrico za pol ure zaspali (govorim zase - za Jaroša in Blaža ne vem :) ). Ko smo nadaljevali z vožnjo, je bila cesta bela in je rahlo snežilo. Toda iz metra v meter je bilo na cesti več snega, seveda še ni bilo spluženo in zelo zelo mehko (pa tiho) smo sekali ovinke proti Snežniku.

Po odcepu za Gomance smo morali zapeljati celo čez nekaj zametov snega na cesti, za katere je bil potreben zalet. Kakšna "štala"!!!



Na Sviščake smo komaj pridrajsali okoli 6. ure zjutraj in bili kar malo prestrašeni ob pogledu na vihar, ki je divjal na drugi strani avtomobilskih šip. Sneg je nosilo sem ter tja in pogled je bil v poltemi še bolj grozen. Počaaasi smo se (v avtu) pripravljali na začetek vzpona in opazili še džip, iz katerega so se izkrcale 3 postave z gamašami na nogah. Opa, družba! Izkazalo se je, da je eden izmed njih tudi Slavko - oskrbnik koče na vrhu Snežnika - in da se odpravljajo gor. Super, smo si rekli, bomo šli pa po njihovih sledeh. (prej sem bil nekajkrat na Snežniku, a nazadnje l. 2004 in spomini se malo zabrišejo, sploh v megli)



Skoraj celo uro so nam vzele priprave (prilagoditev derez za Jaroševe gojzarje, oblačenje, obuvanje, iztrebljanje itd ipd) in okoli sedmih smo se skobacali iz avta na veter. Pa krenili po gozdni cesti proti Snežniku; z Blažem sva nosila še smuči, Jaroš pa GPS. :) Že takoj na začetku smo se srečali s Slavkom, ki nam je povedal, da je pri kapelici obrnil, ker naj bi bila pot ledena. Ok, bomo videli, kako bo šlo - če ne bo, pa ne bo. Ampak gremo pogledat.



Res je bilo do kapelice bolj tako-tako, pomrznjeno, da se je čevelj le malo udrl v sneg. Za kapelico pa smo naleteli na prva območja napihanega snega in tega je bilo mestoma čez kolena! Snežilo je, močan veter je povzročal neprestan šum v krošnjah dreves in zračni ples snega okoli nas. Smučarska očala, podkapa in še obrazna maska so nas ščitili pred zunanjimi vplivi.



Na koncu gozdne ceste (pobočje M. Snežnika), kjer smo prišli iz gozda, je bil veter za stopnjo močnejši kot v gozdu in tudi pobočje je bilo bolj spihano - trdo. Tam smo zato obuli dereze, Jaroš je v GPS shranil tisto mesto (v primeru izgube orientacije ob vračanju) in spotoma izgubil mobilca - če kdo najde črno-rdeč mobilni telefon, je Jarošev! Jaz sem tam pustil smuči, saj je bila vidljivost za moje pojme preslaba za smučanje in bal sem se, da bi zaradi smuči na nahrbtniku preveč izgubljal ravnotežje ob sunkih vetra.

Prečili smo M. Snežnik, pihala je močna burja in nosila sneg, občasno je bila vidljivost manj kot 3 m, večinoma pa 15-20 m. Na lepem smo prišli do grape, kjer se mi je med gaženjem sumljivo udiralo in pojavljal se je pridušeni zvok - aha, kloža!!! Šestdeset (60!) centimetrov je bila debela plast napihanega snega na pomrznjeno podlago in ker je bilo tega kar nekaj kvadratnih metrov, sem presodil, da tam čez ne bomo hodili. Po nekajminutnem odlašanju, kaj storiti, smo jo mahnili naravnost navzgor med redkimi smrekami in prišli do - boljše - pomrznjene podlage. Tam je šlo ok, le vidljivost je bila še vedno slaba. Sledi smučarjev izpred dni (ko se je sneg čez dan še omehčal) so bile edino naše vodilo v pravo smer in res smo se na lepem pojavili na ravninici na južni strani sedla med M. in V. Snežnikom. Tam smo začel v sneg risati črte - oznake za vrnitev po pravi smeri. Vzpeli smo se do prvih skal, kjer smo prišli na zelo (glede na povprečno hitrost vetra) močne sunke in prečka proti koči je bila najtežji del ture! Sunki so nas držali bolj pri tleh kot ne.

Na vrhu



Za kočo smo opazili vrata in jih odprli - najbrž zimska soba? Notri je bila klop, gradbeni mešalec in še nekaj materiala ter na srečo temperatura nad lediščem. Malo smo se pogreli, se oblekli in pripravili na merjenje burje - s seboj smo imeli ročni anemometer. Potem smo šli za kočo na vrh; že bučanje je napovedovalo močan veter, a da bo tako hudo, si nisem prestavljal. Na vrhu smo se namreč morali privaditi na neprestano veliko hitrost vetra, ki je pihal tam nekje z vzhodne strani.



Merilec vetra je pokazal luštne vrednosti - dvajset sekundno povprečje se je gibalo med 115 in 125 km/h, sunki pa so presegali 140 km/h; najmočnejši izmerjeni je bil kar 149 km/h! Res nas je dobro prepihalo, lahko smo stali pod kotom in se opirali na veter.



Le malo strašljivo je bilo, ker je veter pihal iz megle in bi lahko zraven priletelo še kaj, pa tega ne bi opazili. :) Že po slabih 10 minutah nas je "zeblo ko pse" in smo se šli pogret v zimsko sobo. Koncev prstov na rokah nismo čutili in nekaj časa je trajalo, da smo jih spravili k sebi.



Potem pa še enkrat akcija - tokrat za kamero! :)



Pa je bilo spet po nekaj minutah dovolj. V zimski sobi smo se pripravili na spust; midva z Jarošem peš, Blaž na smučeh. Še vedno je bila gosta megla in na spustu smo sledili našim sledem derez od vzpona, pa tudi črtam, ki smo jih risali s cepini v sneg. Niže, ko smo bili, boljša je bila vidljivost in na začetku gozdne ceste smo že bili pod meglo. Superca! Tam sem še jaz prestopil na smučarsko stran in se veselo poganjal po puhcu, Jaroš pa je sestopal peš. Avta nam na srečo ni zamedlo, cesta pa je bila še vedno idealna za obrate z "ročno". Nad Ilirsko Bistrico je posijalo celo sonce in lepšega zaključka hude ture si ne bi mogli želeti. Bilo je res utrgano. Noro vreme!

Še nikoli nisem meril vetra pri tako nizki temperaturi - občutek mraza zaradi vetra je bil tak kot pri -32 °C! Ni čudno, da so prsti hitro otrpli.

Nekaj fotografij iz filma (ki bo zmontiran prej ali slej - kdaj bo "slabo" vreme?):

Zamet na cesti



Gozdna cesta popolnoma zasuta!



Avtoportret na vrhu, v očalih Blaž in Jaroš



Jaroša je dvignilo v zrak ...



... dvakrat!



Ko se opreš na veter



Blaž z ročnim anemometrom pri "samo" 120 km/h :)